Revija Gozdovnik 2000 št. 08
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila 
nami, nas bo skupno sedem.« Tišina. Nisva mogli več go- voriti. Misel na očeta, ki je šel, nič hudega sluteč, k one- moglim v židovsko hiralnico, čakanje na mamo, vročina, napetost in vse nama je zatrlo besede v grlu. Spet je pozvo- nilo. »Harry je!« sem rekla. »Ne hodi odpirat!« je rekla Margot in me zadržala. Sicer pa tudi ni bilo potrebno. Kmalu sva spoznali mamin in Van Daanov glas. Govorila sta spo- daj s Harryjem, potem sta vstopila in zaklenila vrata. Vsa- kokrat, ko se je oglasil zvonec, sva morali z Margot poti- homa po prstih pogledat, če je oče. Nobenemu drugemu nisva smeli odpreti. Z Margot sem morala iz sobe. Van Daan je hotel govoriti z mamo na samem. Ko sva bili v spalnici, mi je Margot pove- dala, da poziv ni bil za očeta, temveč za njo. Bila sem vsa preplašena in se spustila v jok. Margot ima komaj šestnajst let. Torej nameravajo res vlačiti s seboj že tako mlada de- kleta sama! Na srečo pa ne pojde. Tudi mama je tako re- kla. Na to je cikal tudi oče, ko je govoril z mano, da se moramo skriti. Skriti se! Toda kje? V mestu, na deželi, v kaki hiši ali v kaki bajti na samem? Kdaj, kje, kako? To so bila vprašanja, ki sem jih odganjala kot sitne muhe, pa so mi kljub temu neprestano brnela v glavi. Z Margot sva za- čeli trpati najpotrebnejše stvari v šolsko torbico. Prva reč, ki sem jo stlačila v torbico, je bil tale dnevnik, potem kleš- če za kodranje, nekaj robcev, šolske knjige, glavnik in sta- ra pisma. Skriti se moramo, jaz pa tlačim v torbico najbolj nesmiselne reči. Sicer se pa prav nič ne kesam, bolj mi je za spomine kakor za obleke. (...) Bila sem do smrti utrujena; čeprav sem vedela, da bom lice na mizi, nepospravljene postelje in vse naj bi napravi- spala zadnjo noč v svoji postelji, sem vendar trdno zaspa- lo vtis, da smo pobegnili na vrat na nos. Sicer pa, kaj nam la. Mama me je zbudila ob pol šestih. Na srečo ni bilo več mar tuji vtisi, mi hočemo proč, proč, čimprej na varno in tako toplo kot v nedeljo in deževalo je ves dan. Tako smo nič drugega. se oblekli, kot da imamo prebiti vso noč v ledenici. To Nadaljevala bom jutri. seveda zato, da smo odnesli čimveč oblek. Noben Žid v našem položaju si ne bi upal stopiti na cesto s polnim kovč- Tvoja Ana kom oblek. Imela sem na sebi dve srajci, troje hlačk, te- lovnik, spodnje krilo, jopič, poletno bluzo, dva para noga- Četrtek, 9. julija 1942 vic, gojzarje, šal in drugo. Še preden sem stopila iz hiše, me je kar dušilo, a še zmenila se nisem za to. Draga Kitty, Margot je napolnila torbo s šolskimi knjigami, vzela kolo iz shrambe in odbrzela za Miep proti neznanemu cilju. Meni tako smo cepetali po pršečem dežju oče, mama in jaz, še vedno ni bilo znano, kje nas čaka to skrivnostno pribe- vsak s svojo torbo ali cekarjem, do vrha natlačenimi z vse- žališče. Ob pol osmih smo tudi mi zaprli vrata za sabo. mi mogočimi rečmi brez reda. Edino bitje, od katerega sem se poslovila, je bila moja mač- Delavci, ki so navsezgodaj hodili na delo, so nas sočutno ka, ki bo dobila svoj novi dom pri sosedovih, kakor je bilo opazovali in kar z obraza se jim je bralo, kako jim je žal, naročeno v pismu za gospoda Goudsmitha. da nam ne smejo pomagati. Naša vidna rumena zvezda jim Lep kos mesa v kuhinji za mačko, nepomite kavne skode- je to branila.
Ano je čakala žalostna usoda. Po
dveh letih, ki jih je prebila v skri-
vališču in opisala v svojem dnev-
niku, je njeno družino zajela
nemška policija in jih odpeljala
v koncentracijska taborišča. Ano
so odpeljali v koncentracijsko ta-
borišče Bergen Belsen, kjer je
umrla marca 1945, dva meseca
pred osvoboditvijo Nizozemske.
Od članov njene družine je pre-
živel le oče, ki je po vojni poskr-
bel za izid Aninega dnevnika.
Ilustrirali Alenka in Milanka
Judje (tudi Židje) so ostanek nekdanjega izraelskega ljudstva
iz Judeje, od koder so se razselili po vsem svetu. Antisemiti-
zem, sovraštvo do Judov, je dosegel vrh pred in med drugo
svetovno vojno, s prihodom nacistov na oblast v Nemčiji leta
1933. Kot pripadniki »nižje rase« so bili prve žrtve nacističnih
grozodejstev. Leta 1935 so se z »nürnberškim zakonom« za-
čela množična odpuščanja iz državnih služb. Vsi Judje so mo-
rali nositi rumeni trak z Davidovo zvezdo, prepovedali so po-
roke med Judi in Nejudi, prepovedali so jim vstop v šole in
javne ustanove. Novembra leta 1938 so nacisti začeli po celi
VŽIGALICA: Gledal v tvoje sem oči sanjave ... bo pel nekdo, ki Nemčiji razbijati judovske lokale, sledile pa so prve večje are-
mu boš vnel/a srce. Pomlad zna biti tako prijetna, kajne? tacije in deportacije Judov v koncentracijska taborišča, ki so
Počakaj še malo, poletje bo še lepše! jih pozneje uporabljali kot delovno silo v vojaški nemški in-
dustriji. Na okupiranih območjih so jih izolirali v posebej
določenih mestnih četrtih, imenovani geti.
Leta 1941 je bil sprejet odlok o končni rešitvi židovskega vpra-
šanja. Vse Jude, ki so v tistem času živeli v okupirani Evropi,
so odpeljali v kontracijska taborišča, v katerih so jih ubijali na
najrazličnejše načine. Zgradili so celo posebna poslopja (plin-
ske komore) za ubijanje ljudi. Ko so jih pripeljali v poslopje,
so za njimi zaprli vrata, nato pa so skozi majhne odprtine spuš-
čali plin, ki je prihajal v plinsko komoro in tako v času od treh
do petnajstih minut pomoril vse ljudi v njej. Ponavadi so po-
čakali do trideset minut, preden so komoro odprli in izvlekli
LOPATA: Delam, delam, delam, delam kot ... lopata, bi bilo trupla, ki so jih nato sežgali v krematorijih ali pa zakopali v
lahko tvoje geslo. Lahko, pravim, če le ne bi bil/a tako len/ skupnih grobiščih. Na tak način so Nemci ubili okoli 6 milijo-
a! Malo lenobe sicer nič ne škodi - samo pazi, da je ne bo nov evropskih Judov.
preveč!
Jana, RKJ
