Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Kljub temu pa vsakega, ki
ga obišče, zbistri in mu
prinese sveže misli.”
“Hvala ti, veter!” mu je
Gogi zavpil v pozdrav.
“Pa Urško kaj obišči in
mi prinesi novice, kaj se
dogaja z njo!”
A veter je bil že daleč. Kdo
ve, morda pa je vseeno
slišal klic storža Gogija.
In če ga je slišal, mu bo
gotovo izpolnil željo.
pa čudežno lučko," je nadaljevala in že iztegovala napisala: Peter in Mojca
svoje radovedne ročice proti pločevinki Urški. naslikal: Peter
Gogi se je še hitro poslovil od Urške, nato pa počasi
splezal nazaj na drevo. Ta dogodek mu ni dal
miru. Še dolgo časa ga je premleval v sebi, večkrat
se je spomnil prijateljice Urške in želel si je, da se
ji ne godi nič hudega. Včasih je celo sanjal o njej,
kako vsa lepa in pisana krasi Špelcino mizo.
Drugič si jo je predstavljal kot čudežno lučko, ki
vsa žari, da se vse lesketa okoli nje. Sam pa je še
kar naprej kraljeval v družbi starega borovca in
užival v pogledu, kateremu ni bilo para.
Razmišljal je o ljudeh in o tem, kar mu je o njih
povedala pločevinka Urška. Pa vendar, po tem, kar
je doživel, je opazil, da so ljudje, ki znajo videti
tudi lepote narave. Celo v njem, navadnem rjavem
storžu, je Špelca videla lepoto ... Pa je tok njegovih
misli prekinil bistroumni veter.
“Veš, storž Gogi, takšni ljudje kot je Špelca, so
posebne vrste ljudje. Zelo so prijazni do narave,
zato se jim tudi narava pokaže v svoji najlepši luči.
Ko bi jih le bilo malo več ...” In že ga ni bilo,
bistroumnega vetra.
"Vedno se pojavi tako nepričakovano in kmalu
tudi izgine," je razmišljal Gogi. "Še preden ga
utegneš kaj vprašati, je že nekje daleč, na poti.
6
TABORNIŠKA POROKA JE LAHKO NEKAJ
PRIJETNEGA ALI PA ...
TABORNE NAVADE -
GROZLJIVKE
IN
POSLASTICE
Ene prav grozne stvari se spomnim s svojega tvom in se muzali. Parčki smo morali najprej
prvega taborjenja, ko sem bil še čisto majhen opraviti nekaj šaljivih nalog, potem pa smo se
medvedek - da sem se moral poročiti! znašli pred starešino, oblečenem v župnika. Ko sva
ženin in nevesta potrdila, da se res hočeva, sva si
Kar predstavljajte si, kako je, če pride vodnik in nataknila prstana. Nato so od naju zahtevali, da
reče: "Vodstvo tabora pravi, da se morate tudi vsi se POLJUBIVA! Groza in strah! Zamižala sva in se
MČ-ji poročiti! Kdor se ne bo hotel, bo šel s prvim za hip dotaknila z ustnicami, vse naokoli je
avtobusom domov!" donelo od smeha in navdušenja, nato pa je bilo
Do taborniške poroke je bilo sicer še nekaj dni,
ampak kaj, ko so bili ti dnevi silno hitro mimo!
Napočil je dan odločitve: poroka z neko punco
(brrr!) ali konec taborjenja (oh!) ...
Tisti fantje, ki bi raje umrli, kakor da bi kaj imeli s
kakšno deklico, so trmasto obsedeli pred svojimi
šotori, nekaj pa nas je s težkim srcem odšlo do
"ženitvene posredovalnice".
To je bila klop pred kuhinjo, kjer je starejša
tabornica zapisovala parčke za poroko. Poleg
zaljubljenih parov z zelenimi in modrimi rutkami,
ki so se veselo hodili prijavljat, se je tam sramežlji-
vo prestopalo tudi nekaj medvedkov in čebelic.
Nevesto so mi izbrali kar drugi, niti po imenu je
nisem poznal ... Izvedel sem, da nama moram do
večera iz vrvice splesti prstana, nato pa sem se
hitro pobral preč. Ko sem zagledal svoje prijatelje
iz voda, ki so še vedno vztrajali, da gredo raje
domov kot na poroko, sem si vsaj lahko mislil, da
sem na boljšem kot oni.
Ampak zvečer sem jaz s svojo bodočo ženo stal v
krogu, oni pa so sedeli na šotorkah med občins-
7
