Revija Tabor 2013/11
Gibanje 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
34 / REPORTAŽA
Na premieri Besedilo: Miha Bejek
Druščina iz filma Gremo mi po svoje po treh letih spet tabori na kinematografskih platnih.
Medtem ko so si najbolj zagreti drugi del filma ogledali že predpremierno na Festivalu slovenskega
filma, smo taborniki poskrbeli za pravo vzdušje tudi na premieri, 29. oktobra v ljubljanskem
Koloseju. Sedaj film Gremo mi po svoje 2 prihaja na redni spored.
kjer so gledalci lahko srečali nekaj mladih igralcev
in dobili tudi njihove avtograme. Gledalci so bili s
filmom večinoma zadovoljni, a težko je napovedo-
vati, ali bo Gremo mi po svoje 2 dosegel tako veliko
gledanost kot prvi del.
Foto: Nace Kranjc
Trideset tabornikov v krojih in rutkah, ki so prišli
pospremit premierno projekcijo, je z rim-šim-šimom
in drugimi igricami obiskovalcem prikazalo nekaj
taborniške energije. Obenem pa so otrokom in nji-
Foto: Žiga Brenčič
hovim staršem z veseljem odgovorili na vprašanje,
kaj počnemo “ta pravi” taborniki.
Za nagrado so si prisotni taborniki ogledali pre-
mierno projekcijo, pred katero je s kratkim nagovorom
vse pozdravil režiser filma Miha Hočevar, ki je dejal,
da ima kar nekaj treme. Režiserju se je pred platnom
pridružila tudi žal precej okrnjena filmska ekipa, tako
da je vse skupaj izpadlo precej rutinsko. Priznati je
treba, da je bil program pred premiero prvega dela,
kjer smo pred projekcijo oder zasedli taborniki, mnogo
boljši. In tudi taborniška povezovalca na tisti projekciji
sta kljub vidni tremi prekašala tokrat nič kaj preveč
zainteresiranega Denisa Avdića.
Toda predvsem smo si prišli ogledat nov film in
po kratkem predstavitvenem taborniškem filmčku o
programu za mlade v Zvezi tabornikov Slovenije se
je film naposled začel. Po dobrih 90 minutah, ko je Foto: Žiga Brenčič
bilo filma konec, je bila pred dvorano še pogostitev,
MNENJE / aktualno 35
Drugi del filma Besedilo: Miha Bejek Foto: Mitja Ličen
Filmu, ki nas tudi tokrat razvaja s posnetki narave navsezadnje ves čas opozarjajo tudi ustvarjalci filma.
in slovenskega visokogorja ter kombinacijo tabor Film teče predvsem kot serija bolj in manj zabavnih
nikom tako domače travnatozelene in peščenorjave epizod, kjer pa pogrešamo močnejšo osrednjo zgodbo.
barve, lahko povsem upravičeno rečemo nadaljevanje Rivalstvo med Starešino in Šefejem doda naboj, ki obeta
oziroma drugi del filma. Z nami so vsi znani obrazi iz zanimiv tok dogodkov, a se ob pojavu inšpektorice
prvega dela in gledalci lahko vidimo, kako se njihovo ta naboj izgubi in preusmeri v predvidljivi skupni
življenje odvija naprej. To pomeni predvsem novo “boj” proti zunanjemu nasprotniku. Od takrat sta
mero zabavnih prigod, filmski liki pa niso kaj preveč si lika, ki ju igrata Zrnec in Toš, tako usklajena in
osebno zrasli; le fante iz prvega dela, ki so zdaj že enaka - vključno s svojima partnerkama, kuharicama
mladostniki, tokrat zanimajo skoraj samo še dekleta. z istim imenom - da bi lahko eden šel tudi domov.
Obenem pa je “dvojka” nadaljevanje tudi zato, ker Kar je škoda.
veliko osebnih zgodb in zapletov tako močno izhaja iz Vsekakor Gremo mi po svoje 2 pogumno jemlje iz
prvega filma, da bi brez njegovega poznavanja Gremo bogate zakladnice filmskih izraznih sredstev in to mu
mi po svoje 2 deloval kar preveč plitvo. Jurija Zrneca lahko štejemo v dobro. Tu najdemo elemente mjuzikla v
v vlogi starešine dobro poznamo že od prej, medtem plesu z motorko (Ne poskušajte tega sami!), skupinskem
ko vodjo sosednjega tabora, ki ga igra Tadej Toš, in smrčanju in v morasti zombijski koreografiji v stilu
cel štajerski rod premalo spoznamo, da bi jih lahko Laibacha. Sanjski prizori so nasploh zelo stilizirani
vzljubili tako, kot smo Zvite svizce. Zato vsekakor in polni simbolike, ki starejšim gledalcem omogoča
priporočam ogled prvega dela - če so med taborniki veliko interpretacijske svobode, mlajšim pa predvsem
še taki, ki ga niso videli - preden se odpravite v kino. zabavo ob nadrealističnih in pravljičnih elementih.
Četudi je na prvi pogled film tokrat še bolj taborniški, Upamo le, da nekaj bolj provokativnih simbolov
saj v zgodbi poleg “ljubljanskih” Zvitih svizcev namesto ali odklonov od taborniških načel ne bo povod za
umetniškega tabora iz prvega dela nastopajo še vsesplošno ideološko kritikantstvo, ampak raje
“štajerski” Zlati lisjaki, bodo pravi taborniški gledalci iztočnica za razpravo o filmu, družbi in navsezadnje
hitro opazili, da je taborništvo predvsem slikovita kulisa taborništvu. In v tej luči je film za tabornike (predvsem
in zakladnica zabavnih anekdot, ki pa bodo marsikoga od GG-jev naprej) povsem vreden ogleda.
upravičeno spomnile na poletne dogodivščine in ga
nasmejale. Hkrati pa bodo nekatere zagotovo zmo-
tili odmiki od taborniških načel in vrednot, ki so z
vidika filmske pripovedi sicer razumljivi, s taborniške
perspektive pa ne. Tudi taborniške veščine in pro-
gram so tokrat manj izraziti kot v prvem delu, saj
je še večji poudarek na medosebnih odnosih, zlasti
na ljubezenskih zgodbah. Zato je treba film gledati Ličen
Foto: Mitja
predvsem kot mladinski film (in ne taborniški), kar
