Revija Tabor 2015/6
Zelo optimistična številka 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
12 / VEŠČINE
Skica terena
Veščini Risar skic 1 in 2 Besedilo: Sara Galun
Vse skice rišemo s svinčnikom, potrebujemo pa še kompas, šestilo, geotrikotnik, radirko in včasih
barvice. Običajno rišemo na malo trši list A4-formata, koristno pa je, če imamo tudi podlago,
na kateri rišemo.
Skica terena je pregledna risba določenega ozemlja, na razgibanost terena in tako, da skica ne bo preveč
narisana s prosto roko. Na njej so narisani stalni objekti natrpana. Na robu krožnice vsaki oblikovnici pripišemo
in pojavi na zemljišču, vidni v oddaljenosti do 200 m. njeno relativno višino glede na središče skice.
Najprej si pripravimo ogrodje skice. List obrnemo Ko smo zadovoljni z vrisanim, skico olepšamo
pokončno in na sredino zarišemo krožnico s polmerom in naredimo bolj pregledno. Uporabljamo barve, ki
10 cm. Središče kroga predstavlja naše stojišče (označimo ustrezajo objektom (gozd je zelen, reka je modra,
ga z manjšo zastavico). Na vrh lista napišemo naslov cesta je rumena ali siva). Ne uporabimo veliko barv
skice in zgoraj desno označimo sever. Skozi središče in ne pobarvamo vsega.
narišemo premico v smeri sever-jug. Pod krožnico
na sredini napišemo merilo in ekvidistanco, desno
spodaj pa datum in avtorja skice. Levo spodaj narišemo
legendo, če smo si izmislili svoje simbole (uradnih
topografskih znakov ni treba razložiti v legendi).
Zdaj lahko začnemo z risanjem. V okolici si izbe
remo 3-5 najbolj opaznih objektov in do njih izmerimo
razdalje in azimute (s kompasom in metrom). Te točke
nam služijo kot osnova, okoli katere narišemo ostale
objekte. Običajno izberemo vogale bližnjih stavb,
osamljena drevesa, religiozna znamenja ... Pomožne
črte do izmerjenih točk podaljšamo do krožnice in na
zunanji strani označimo izmerjeno smer in razdaljo.
Risanje nadaljujemo brez merjenja: narišemo večje
in bolj pomembne objekte, pri ocenjevanju razdalj
si pomagamo s koraki. Ko smo vrisali vse objekte,
pričnemo z risanjem oblikovnic. To so črte, ki povezu-
jejo točke z enako nadmorsko višino, vendar njihove
natančne višine (za razliko od plastnic) ne poznamo.
Začetno oblikovnico narišemo skozi stojišče in ji
določimo višino 0 m. Ekvidistanco izberemo glede
Avtorica skice: Maja Zupančič
Ideja za deževen sestanek
Z vodom pripravite maketo: za ceste in potoke
lahko uporabite vrvi ali lepilni trak, škatlice naj
Vid je ošilil svinčnik:
Simpatična nagrada čaka tiste, predstavljajo objekte, drevesa in grmovja so lah
ki boste do 11. junija na ko žogice, sukanci ali kaj podobnega. Uporabite
revija.tabor@taborniki.si domišljijo, dogovorite se, kaj predstavlja določena
poslali fotografije vaših maket stvar, potem pa narišite vsak svojo skico in jih na
in pripadajoče skice! koncu primerjajte.
AKCIJA / dogodivščina 13
Kmečki upor
Avtor zgodbe: Martin Justin
b zvoku korakov, ki se počasi približujejo naši celici, se zdrznemo. Brez dvoma
vsi lačno pričakujemo hrano, no, tisti že tako majhen kos bobovega kruha, ki si ga bomo
morali razdeliti na pet enakih delov in čutaro mleka. Čez nekaj neskončnih trenutkov se
zares prikaže, v mraku grajske ječe komaj prepoznaven obris ječarja, ki v celico vrže naš
dnevni obrok. Z grenkobo pomislim na prve dni v celici, ko smo se še bolj za šalo prepirali s
kuharjem, ki vsak dan deli tisti borni hleb, da bi dobili čim večji kos, ko smo se pogovarjali
in razmišljali, kako bi lahko pobegnili, ko smo delali nemogoče načrte in se jim na koncu
smejali. Zdaj pa se še pogledamo ne več! Vsak tiči v svojem kotu celice in tiho grizlja svoj
kruh ter premišljuje o svojem brezupnem položaju, no, tudi sam ne počnem nič drugega ...
Moramo se nekako rešiti.
Zbudi me škrtanje ključavnice. Čeprav je v ječi vedno mrak, hitro ugotovim, da je zunaj
noč. Le s težavo zaznam premikajoče se postave, ki se lahkotno, kot bi plesale, gibljejo med
nami. Preplavijo me spomini na tisto usodno noč pred nekaj dnevi, ko nas je med spanjem
napadla grajska straža. Pograbi me panika in hitro vstanem, da bi zbežal, a k meni pripleše
ena od čarobnih postav in mi šepne na uho: “Na tvojem mestu bi raje sledil svojemu rešitelju.
Tako brezglavo boš prebudil stražo, ki te bo razjarjena pričakala na naslednjem ovinku, ha,
ha.” Kar je moški povedal, se mi zagotovo ne zdi smešno, a je zato dovolj razumno, da mu
sledim in ostali sledijo meni. Počasi nas vodi po labirintu grajskih hodnikov, ki se nekje
preprosto končajo in znajdemo se sredi gozda. Kmalu zagledamo tudi šotor, ki ga osvetljujejo
plameni majhnega ognja. Neznani rešitelj nam naroči, naj sedemo in nato začne pripovedovati:
“Verjetno bi se lahko za začetek predstavil. Sem Ulrik Podolski, plemič in trubadur, a v tem
uporu pripravljen pomagati kmetom. Razloge za to bom raje obdržal zase, verjetno jih niti
ne bi v celoti razumeli, kakorkoli ... Pomembno je, da sem vas rešil grajske ječe, pomagal
pa vam bom tudi v bitki. Zato bomo jutri skupaj odšli v tabor.” Po končanem govoru nam
pokaže že pripravljena ležišča in ne da bi preveč razmišljal, kaj me čaka jutri, kako bom celo
situacijo razložil Feji, se uležem in v trenutku zaspim.
Ko se vrnemo v tabor mi, jokajoča od veselja nad ponovnim snidenjem, v objem skoči ses-
tra, Ulrik pa odhiti naravnost v Fejin šotor. Stečem za njim, da bi ga ustavil, a mi ne uspe,
zato pa me tisto, kar zagledam, ko še sam stopim v šotor, popolnoma preseneti - Ulrik in
Feja se pogovarjata kot stara
prijatelja. “Zdaj, ko imamo
na svoji strani še trubadurja,
lahko končno zares začnemo
z akcijo.” Feja se mi naga-
jivo nasmehne in zavem
se, da gre zdaj zares.
To potrdijo tudi njene
besede: “Pripravi se,
jutri napademo grad!”
