Revija Tabor 2024/2
Čudovito poletje 
Naredite si dogodivščino
Poletje je čas za avanture, nove izkušnje in odkrivanje neznanega. Taborjenje je ena izmed najbolj pristnih poletnih dogodivščin, ki otrokom in mladim omogoča, da se povežemo z naravo, razvijamo samostojnost in krepimo prijateljstva. Vabljeni, da se v reviji Tabor potopite v zgodbe minulih mesecev, ki so polne smeha, igre in učenja. Mednarodne akcije prinašajo priložnost za medkulturno izmenjavo in globalno druženje, ki oblikujejo mlade v odgovorne, avtonomne, solidarne in angažirane svetovljane. Vrhunec taborniškega leta pa je čas, ko se vse te izkušnje združijo v nepozabna doživetja.
Revijo Tabor berete, ko je poletje že v polnem zamahu. Bralke in bralci, naredite si dogodivščino, raziščite sebe in vse, kar vas obdaja. Naj bo to poletje polno novih prigod, ki bodo obogatile življenje in vas navdihnile z novim zagonom za prihodnje izzive!
Neža Marija Slosar, odgovorna urednica.
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
Isabelin
dnevnik s
Prvomajca Besedilo: Isabela Rušt iz voda Gamsi (RSV).
Prišli smo na vlak, ki smo ga skoraj talila dol, še posebej pri mali gozdni poti, kjer si se
I zamudili. Vid mi je težil in govoril izmikal drevesom, pot pa je bila tudi polna korenin
P RV
DA N o izmišljenem filmu, ki temelji na in zelo strma. Sčasoma mi je žoga ušla in jo je šel
domu za ostarele in mladem fantu. med grmovje iskat Taras.
Ko smo končno prispeli, se nam je
pridružil moj vodnik Dani, ki je seveda zamujal. Do Med potjo smo si ogledali ogromno umetnin Fran-
konca smo se spakirali in se s pretežkimi nahrbtni- cija Potočnika, nato pa končno prispeli na izbrano
ki odpravili do stadiona nedaleč stran. Tam smo si destinacijo, kjer smo si lahko oddahnili in se spros-
malo odpočili, nato pa šli v zelo nepotreben zbor, tili ob igranju nogometa. Potem smo zakurili, pos-
kjer smo izvedeli, da letos snemamo film in da mo- tavili bivake, pojedli in nekaj malega tudi posneli.
ramo tako samo stati v zboru za prvi posnetek. Za
krajšanje časa nas je Jakob podučil o letošnjem
Prvomajcu. Ko je tem za pogovor zmanjkalo, vodni-
ka Dani in Žiga pa še nista zaključila snemanja, smo DRU Danes nismo imeli budnice. No,
samo stali. Nato smo posneli nekaj kadrov, v katere GI vsaj mi ne. Nekateri vodniki, ki so
DAN
smo bili dejansko vključeni – v enem izmed njih spali pri nahrbtnikih, so se zbudili
nas Vid predriblja. Izvedeli smo tudi, da bomo cel zaradi budilke, ki jo je imela Zarja.
Prvomajc s sabo brcali žogo, ki je ne smemo prijeti.
Oprtali smo si nahrbtnike in odšli. Ko smo začeli
hoditi, smo jaz, Žiga, Živa in Zarja zaostajali. Zače- Zbudila sem se ob zvoku dežja.
li smo pogovor o letečih ribah, o čemer bi lahko Najprej se nisem zavedala, kje sem. JI
TRET
sama razpravljala ure, vendar če povzamem, smo Ozrla sem se naokoli in se nato
DA N
jaz, Zarja in Živa pismene leteče ribe, ki jih galaksija spomnila, da sem na Prvomajcu.
obožuje. Žiga pa je navaden nepismen človek, ki ga Takoj sem preverila, ali so vse moje
galaksija ne mara. stvari suhe in na srečo so bile. Ko sem si glede tega
oddahnila, sem se šele zavedala, kako neprespana
Končno smo se spet ujeli in imeli kosilo. Nekje na sem bila. Ponoči je močno deževalo, zato sem se
sredini tega pa je Dani vse uničil s tem, da nam je večkrat zbudila. Pa tudi že druga noč je bila, ko sem
dal uganko, s katero smo se ubadali celo pot. Jaz morala spati na tleh. Ker ni bil nihče drug pokonci,
sem odgovor seveda vedela, a sem hotela dati tudi sem se zvila nazaj v spalko in spet zaspala. Zbudila
drugim priložnost, zato sem potem Daniju na sa- sem se čez približno pol ure in takrat sta bila Zarja
mem zaupala odgovor. Vmes sem žogo dobila jaz in Žiga že budna. Kmalu zatem pa še vsi ostali. Ker
in bilo je veliko težje hoditi. Še posebej, ker je bila je še vedno deževalo, smo dobili zajtrk v postelji
pot polna hribov in dolin. Žoga se mi je ves čas ko- pod šotorkami. Ko smo pozajtrkovali, smo podrli
30 REPORTAŽA JULIJ 2024
bivake, kar je potekalo zelo hitro, saj je še vedno de- kom preživela celo jutro. Žiga, po drugi strani, je
ževalo. Hodili smo dol po hribu in se ustavili pri isti preživel jutro za nahrbtnikom in se ves čas pakiral.
mlaki kot včeraj, saj smo tam izgubili žogo. Kmalu Pa se je še vedno zadnji spakiral. Pred gasilskim
smo jo našli, vendar smo naredili napako – dali smo domom smo čakali celo dopoldne, a ko smo se
jo Tarasu, ki jo je čez pet korakov brcnil po hribu končno odpravili, mi je bilo malo žal. Noge so me
navzdol. Na srečo ni šla daleč. Nadaljevali smo pot, še vedno bolele in bil je vroč sončen dan, ki bi ga
ki je postajala vse bolj ozka. Na eni strani jo je ome- raje preživela drugače. Vsaj tako sem mislila.
jevala stena, na drugi pa skoraj navpičen klanec.
Žogo je na našo največjo grozo spet dobil Taras. Kot No, težko bi se bolj motila, kajti dan je bil popoln.
ste mogoče uganili, jo je brcnil dol po hribu. Klanec Nismo hodili dolgo, ko smo zavili na malo gozdno
ni bil zelo dolg, saj je spodaj stala še ena pot. Taras pot. Bilo je prijetno in kratko. Ustavili smo se pred
jo je moral seveda iti iskat in zmenili smo se, da se toplicami. Nihče ni vedel, zakaj. Ko so nam vodniki
dobimo v vasi. In smo se res. Tam sva z Žigom šla povedali, da gremo na bazen, jim nihče ni verjel, a
povprašat za vodo k prijazni starki. Seveda nam je so nas prepričali, ko so kupili karte. Nato smo preži-
zaradi mojega prisrčnega obraza dovolila uporabiti veli 3 ure v bazenu. Tam smo se pretihotapili v VIP-
njeno pipo. S polnimi plastenkami smo nadaljevali oddelek in preživeli čudovito popoldne.
pot proti Kumrovcu.
Vsi sproščeni smo se odpravili do železniške posta-
Na Hrvaškem je na žalost tudi deževalo in nič ni je, kjer smo povečerjali. Jedli smo, kar je ostalo, in
kazalo, da bo nehalo. Ob glavni cesti smo hodili in sladoled. Bilo je super. Nato smo se odpravili na vlak
hodili in hodili ter končno prišli do strehe trgovine nazaj v Ljubljano.
in si krepko odpočili. Danes naj bi prehodili največ
in dež je vse samo še oteževal. V mojih čevljih bi
se lahko še utopila – toliko vode sem imela. Pa še
niti kosila nismo imeli. Prekmalu smo se odpravili
in se ponovno ustavili pred Titovo rojstno hišo. Va-
njo nismo vstopili in niti nahrbtnikov si nismo sneli. KAJ JE PRVOMAJC?
Grozno! No, odpravili smo se naprej, saj nas je čaka-
lo še veliko poti. Ko smo prešli na slovensko stran,
smo se okrepčali pred Tušem in nato spet hodili …
hodili … in hodili. Po dežju. Prvomajc je tradicionalni štiridnevni izlet
v Rodu Sivega volka, na katerega se z GG-ji
Ura je bila okrog sedem zvečer, ko smo prišli do ga- in starejšimi člani že odkar pomnimo
silskega doma. Sesedla sem se pod streho in mislila, (kar je okoli 50 let) podamo vsako leto
da mi bodo noge odpadle, pa me je Žiga že zvlekel med prvomajskimi počitnicami. Na njem
na igrišče, da bi igrali nogomet. Noter smo se pre- odkrivamo skrite kotičke Slovenije v res-
oblekli v suha oblačila. Udobno smo se namestili in nično taborniškem slogu: s hojo v ritmu
pripravili večerjo. To je bila juha, ki je najbolj pasala kitare, bivakiranjem pod zvezdami (ali
od vsega. Potem pa smo pojedli še makarone. Ve- dežnimi kapljami), kuhanjem na ognju in
čer je bil preprosto popoln za razliko od celotnega vse to v družbi dobrih prijateljev. Znot-
dneva. Vesela sem bila, da se je dan končal tako raj rodu mnogim predstavlja paradnega
lepo. In tega večera ne bi zamenjala za nič na svetu. konja naših akcij in ultimativno avanturo,
marsikomu pa tudi strah in trepet – da bi
torej ugotovili, kaj Prvomajc predstavlja
našim GG-jem, smo jih na letošnjem po-
Zbudili smo se v gasilskem domu, hodu od Dobove do Podčetrtka prosili,
ČET kjer je bilo prijetno toplo. Veseli in da svoje vtise zapisujejo v dnevnik. Opo-
RTI spočiti smo se v miru spakirali. Za gumila se je Isabela in nadvse pristno za-
DAN
zajtrk smo jedli gres, ki je bil odličen beležila, kako aktivnost izgleda skozi oči
in to samo zato, ker sem za štedilni- udeleženca.
ŠTEVILKA 2 REPORTAŽA 31
Zraven na polici
Skupaj v novo taborniško leto
