Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
INDIJANCU QUONABU
Ponujamo vam začetek knjige Rolf gozdovnik, ki jo je leta 1911 napisal in
ilustriral E. T. Seton, leta 1973 pa je izšla v slovenskem prevodu. Pripovedu-
je o prijateljstvu med Quonabom in mladim belim fantom Rolfom, ki ga
Indijanec vpeljuje v skrivnosti narave. Nadejamo se, da vas bo odlomek
zvabil k branju te čudovite knjige ...
Malo pred sončnim vzhodom je Quonab, zadnji iz plemena Mya-
nos Sinawa, stopil iz tipija ter se povzpel na visoko pečino. Tu je stal
molče in čakal, da posije prvi žarek jutranjega sonca prek gladine je-
zera, ki je ležalo pred njim.
Nemo je izmolil molitev k Velikemu Duhu, ko je iz podolgovate
plasti oblakov nad jezerom posijal zlat žarek. Quonab je ubral enolič-
no indijansko pesem, pozdrav vzhajajočemu soncu:
"O, sonce, ki vzhajaš iz jutranjega oblaka
in plavaš plameneč po vesolju!
Bodi pozdravljeno, veličastje!"
Spet in spet je zapel in udarjal na indijanski boben, dokler ni veliki
bog svetlobe pretrgal oblaka ter se je dopolnil razžarjeno rdeči čudež
sončnega vzhoda.
Nato se je rdeči mož spet vrnil v šotor, ki se je skrit naslanjal na pe-
čino. V skledi iz lipovega lesa si je umil roke in si začel pripravljati zaj-
trk.
V pokositreni bakreni kotliček nad ognjem je nalil nekaj vode, in
ko je zavrela, je stresel vanjo pest koruzne moke in školjk. Nato je snel
z žeblja puško kremenjačo, preplezal ozki greben griča, ki je šotor šči-
til pred severozahodnikom, in se z ostrimi očmi razgledoval okoli širo-
kega ribnika, ki se je, zajezen z visokim bobrovim nasipom, iztekal v
ozko dolinsko strugo potoka Asamuk.
Ribnik je še pokrivala zimska ledena odeja, toda na mestih, kamor
je lahko sijalo pomladno sonce, je bila voda; verjetno, da so tam že
plavale divje race. A prikazala se ni nobena, pač pa je na robu ledu
sedelo neko okroglo bitje, ki ga je Indijanec na prvi pogled spoznal za
pižmovca.
Če bi se pretihotapil okoli ribnika, bi lahko tvegal strel, pa se je raj-
ši hitro vrnil v tipi in puško zamenjal z orožjem svojih dedov, za pušči-
co, lok in dolgo vrvico s trnkom. Hitro je obšel ribnik in se na deset
metrov približal pižmovcu, ki je še zmeraj mirno glodal korenino. In-
dijanec je vrvico položil na lok in privezal nanjo puščico - tetiva je za-
brnela - puščica je zletela, bliskovito odvila vrvico in predrla pižmov-
ca. Čof! In žival je izginila pod led.
Toda drugi konec vrvice je strelec krepko držal; zdaj jo je previdno
natezal in prikazal se je pižmovec. Udarec s palico ga je ubil, nato je
Indijanec potegnil žival na breg. Če bi streljal s puško, bi mu pižmovec
gotovo ušel.
Vrnil se je v šotor, použil zajtrk in nakrmil majhnega rumenega
volčjaka, ki je bil privezan v šotoru. Potem je skrbno odrl pižmovca;
najprej je zarezal v kožo prek korenine repa, nato pa je kožušček ka-
kor rokavico potegnil prek glave. Zdaj ga je znotraj napel na močno
palico; kožuh je moral biti suh v enem dnevu in pripravljen za proda-
jo. Indijanec je truplo živali temeljito očistil in ga spravil v senco za
poznejšo južino.
Bil je vranji mesec - v jeziku belih mož marec. Pred durmi je bil
travni mesec, in že so vrane v jatah odhajale z jezerskega brega proti
severu in iz višave krakale veselo vest, da je minil mesec lakote in da
je prišla pomlad. Detel je trkal po veji, divja kura je vabila v borov
gozd, po zraku pa so gagajoč letale divje race. Kdo bi se torej čudil, da
je tudi Indijanec izražal svoja čustva z udarjanjem tam-tama in s tem
skladnim petjem svojega plemena.
Kakor da se je nečesa domislil, je odšel na južno stran pečine in ka-
kor prejšnja leta ob tem času našel tam modro morsko čebulico, prvo
pomladno cvetko. Ni je utrgal, temveč je počepnil k njej in jo gledal.
Ni se smejal, ni pel, ni govoril in rastlini tudi ni dajal nikakršnih imen;
bil je zadovoljen, da je mogel gledati modro cvetko. Saj je prišel zato
sem, ker je vedel, da jo bo našel tu.
