Revija Medo 2000 št. 09
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila 
pomisleki tudi s stališča narodne higiene. – To je takisto res, pa sem preudarjal, ali ne bi bilo za vzgojo
fantov bolje, da ju oklofutam, namesto da jima čestitam.
Toda teta je bila ogorčena, kaj da mislim. Nato sem odnehal od obojih naklepov in nisem ukrenil ne
vzgojne čestitke ne vzgojnih klofut.
Pa da pripovedujem po vrsti – ko je žena šla na kolodvor po oba fanta, nisem utegnil, da stopim za njo. Z
mano je tako, da sploh redkokdaj utegnem. Pravila pa je potem žena, kako sta se privozila z nogami ven
iz vagona, črna da sta bila kakor zamorca in sta rekla, da ju je bohinjsko sonce tako ožgalo; in na čudne
načine sta dehtela – rekla sta, da je tak bohinjski zrak.
Ko sem utegnil in sem prihajal domov, že zunaj na stopnicah sem ju duhal. V Bohinju že nekaj let nisem
bil – ne vem, ali se je od tedaj resnično tako zelo in ne v svoj prid izprevrgel bohinjski zrak.
Notri v stanovanju je bila velika žehta. V žehti so imeli oba skavta in so ju z milom in gorko vodo drgnili
od nog do glave. Še v treh vodah so ju izplakovali in je bil uspeh jako zadovoljiv tako glede bohinjskega
sonca kakor glede bohinjskega zraka.
Mlajši je bil črn celo za ušesi, nemara je nanj imelo bohinjsko sonce posebno piko. Še z bencinom so ga
čistili naslednje dni in s sidolom in so pravili, da se je kar v štrukljih valilo od njega tisto, kar sta imeno-
vala bohinjsko sonce in bohinjski zrak.
Ni jima bilo všeč in sta žalovala, da se bosta prehitro iznebila mukotrpnih in dragocenih pridobitev s
taborjenja. Ugovarjala sta pretemeljitemu čiščenju, češ ne izplača se, ko bosta tako kmalu zopet umaza-
na.
In se je starejši, ko je zvečer legel v posteljo, skrbno zavil v odejo in s pernico zadel čez glavo. Vprašali
smo ga, mar se boji, da bo zmrznil? Rekel je, da tega ne – ampak da bi rad zopet ogorel. Zato da bo
poskusil, ali se ne da doseči omenjeni namen tudi s toploto v postelji, in da misli, da učenjaki
temu pravijo: ultravioletni žarki.
Pred taborjenjem ni bil fant ne pol tako moder.
Pri skavtih se sploh urijo
v najrazličnejših
modrostih – te modrosti
imenujejo “veščine”. Ob
zadnjem taborjenju, se
mi zdi, da so se najbolj
urili v jelu. V tej
veščini sta oba že
mojstra in se
zanašam, da
bosta iz tega
predmeta
napravila izpit z
veliko rimsko
4
odliko. Neznanske zaloge zmagujeta in jima ni treba, da si oddrgneta pas; kuhinja pa strmi in se križa.
Za želodcem se jima je počasi razvezal še jezik in sta pričela razodevati znamenite prigode s taborjenja.
Bilo ju je bolj težko razumeti, ker sta govorila vse križem, tako kakor sedaj slikajo nekateri slikarji, da ne
veš kje je glava in kje je – ne vem, kako bi rekel.
Vendar se je dala njunim besedam posneti približno naslednja vsebina:
da so bili ves čas vsi zdravi, le eden da je bil nekaj dni bolan od zdravil, ki so mu jih dali;
da so imeli silno skavtskega opravila; najbolj naporno da je bilo to, da je moral po menaži vsak sam
osnažiti svojo skodelico;
da je v Bohinju sir po petintrideset, dve leti star in prav dober, v Ljubljani pa da stane petinpetdeset in da
so ga zadnji dan taborjenja dobili vsak dvajset dek in zraven devet žemelj;
da so se zmagoslavno borili z gozdno zverjo, ki se ji pravi klop;
enega da je jedlo po glavi: ostrigli so ga “na balin”, pa so mu našli v glavi mladega polha;
da so enkrat jedli pljučka, ki so se bile kuhinji ponesrečila, pa se je enemu od teh pljučk pokvarila
menažna skodelica – želodec se ni bil pokvaril nobenemu;
da je enemu vrh Triglava spodrsnilo in si je težko ranil hlače;
da je eden s seboj imel “Bonton” in so ga nekateri starejši čitali; za mladino pa da je “Bonton” prepove-
dan.
Ne vem, ali je bonton resnično prepovedan mladini. Pa bodi karkoliže – naša dva se strogo držita
prepovedi in se je ne bi mogla bolj, pa če bi bila zapisana smrtna kazen za kršitev. Ne, kar se tiče bonto-
na, bontona ne poznata!
Sploh sta očitno napredovala na vseh področjih modrosti in se jima pozna napredek celo na gredici
slovenskega slovstva. Naučila sta se kaj zanimivo povest, ki jo je bil tihega večera pripravil Previdni
Pingvin, mlada četa pa je počivala okoli svetega ognja in poslušala. Povest se glasi tako:
“Petek je bil in polnoči. Pa sta se zmenila dva roparja, da bosta napadla pošto. Skrila sta
se za vogal in prežala. Mraz je bilo in dolgčas. Pa reče prvi druge-
mu: ”Mraz je in dolgčas, daj povej mi kako povest!” Pa
je drugi ubogal in začel:
“Petek je bil in polnoči.” In tak dalje in tako dalje.
Ali ni ta povest resnično zanimiva? Prvič je lepa in
napeta in sploh, drugič pa je jako praktična, ker jo
lahko nadaljuje tudi vsaka manj izobražena oseba.
In prosim slavno založništvo, da jo kar samo
nadaljuje do tja, da bo ta listek dovolj dolg.
Napisal: Fran Milčinski
Naslikala: Pika
5
