Revija Medo 2004 št. 20
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
ZGODBA
ZGODBICA O MAŠI,
Dan je bil lep, topel in živahen. S
sončnimi žarki in cvetjem je v de-
želo prišla težko pričakovana
pomlad. Kako je bila Maša ve-
sela! Saj ne, da ne mara
zime, sankanja in sne-
žakov. Sploh ne. A
čas, ko vsa nara-
va oživi, ji je še
posebej pri srcu.
S psičkom Mufi-
jem sta kar ste-
kla čez prag,
tako sta se veselila sprehoda. Kot vsa-
ko popoldne sta se šla potepat skozi pohor-
ske gozdove.
“Danes bi šla lahko na
tisto jaso, s katere se vidi
ves Maribor, kaj praviš?”
je čebljala Maša med stopanjem navzgor.
Mufi se je seveda strinjal s svojim “hov”. Za
razgled se sicer ne zmeni, a dolg sprehod – to
je pa že nekaj.
Po dobri uri sta prispela. Mufi kajpak prvi,
mala deklica pa za njim. Samo še ne-
kaj korakov jo je ločilo od jase, ko je
zaslišala psička, ki je glasno zacvilil.
Takoj je stekla do njega. Le kaj bi bilo? Eno
od tačk je imel krvavo, na tleh pa je ležalo
nekaj črepinj. Revež se je urezal, to je bilo
jasno, a od kod se je vzela razbita
steklenica? Maša se je razgledala
po jasi in vzelo ji je sapo. Smeti je
bilo povsod polno. In na robu travnika, kjer
so vedno rasle najlepše kronice, je videla
le nekaj cvetlic, ki so se trudile pognati iz-
pod velikega kosa polivinila, ki je ležal tam.
“To je pa preveč! Kakšni packi so nekateri
ljudje!” se je jezila deklica. Nesrečno je sede-
la in računala, kolikokrat bi morala priti sem,
da bi sama vse pospravila. Potem pa se je
6
ZGODBA
MUFIJU IN URNIH VEVERICAH
spomnila. Njen vod, Urne veverice, ji bo
gotovo priskočil na pomoč. Vsi vemo, da
pravi tabornik rad poskrbi za naravo. In
pravi taborniki so bili vsi, to je bila prepri-
čana.
Takoj, ko je prišla domov, je poklicala
vodnico Tino in ji razložila kako in kaj. Ta
je navdušeno predlagala, da počistijo ne-
snago že čez tri dni kar na taborniškem se-
stanku. Tako je Maša zavrtela še nekaj te-
lefonskih številk in vsakemu od otrok raz-
ložila zgodbo o smeteh, kronicah in Mufi-
jevi tački. Na sestanek so prišli prav vsi.
Vodnica Tina je prinesla vrečke in rokavi-
ce, ostali pa veliko dobre volje in deset pa-
rov pridnih rok. Smeti so kar letele v vreče
in prej kot v uri je bila jasa čista, da jo je
bilo veselje pogledati.
“Živio, veverice, ste pa res urne!”
je zaklical rodov gospodar Luka, ko
se je bližal mladim tabornikom.
“Slišal sem, česa ste se lotile, pa sem
vam prinesel tole.” Pokazal jim je lepo le-
seno tablo, na kateri je pisalo “Ne odlagaj
smeti. Pusti naravi živeti.” Tablo je zapičil
na rob jase. “Tako bo jasa dolgo ostala taka,
kot si želimo,” je veselo rekel.
“Ste zadovoljni s svojim delom?” je vpra-
šala vodnica Tina. Otroci so kar ža-
reli.
Sedeli so na soncu in gledali
malo na Maribor, malo na čisto
jaso. Vodnica je iz nahrbtnika vzela škatlo
s čokoladnim pecivom, ki ga je bilo dovolj
za vse. Bilo je res slastno.
Mufi, ki jo je tako grdo skupil, pa je do-
bil največjo klobaso, kar so jih do takrat
videle njegove oči.
Napisala Meti, narisala Tanja
7
