Poletna taborniška
zgodba – zmagovalka
literarnega natečaja
Besedilo: Nik Žnidaršič, foto: Pija Šarko
Kaj iščemo, ko beremo taborniško zgodbo? Like – tabornike, raznolike,
z nečim, kar jih razlikuje od drugih, pa naj bo to humornost, spretnost
ali apatija. Zanimivo, vznemirljivo zgodbo, s presenečenji, ki jih imamo
radi (kot pravi Manca Poročnik v zmagovalni zgodbi). In predvsem
prijateljstvo, v kakršni koli že bodi obliki: z rižem skuhanim v sumljivi
vodi ali sočlanom kot požarnim alarmom. Najbolje je vse to združila
in zapisala prav Manca, katere zgodbo tudi objavljamo.
38 Poletna taborniška zgodba številka 5
ŠE Moški del ekipe se je odločil, da gre do reke po vodo,
ker smo je imeli premalo, da bi pogasili ogenj. Ni trajalo
VEDNO SE dolgo in že so bili nazaj z vodo in "večerjo". Nekaj časa
sem jih gledala med debli dreves in poskusila razločiti,
SVETIMO
kaj je tista stvar, ki jo je eden od njih nesel. In že se je
zaslišal Minkin krik: "De mi nikul več ne prneseš vivrce."
Potem pa še odgovor: "Ne skrbi, jutri bo jelen." In ker
smo bili res že zelo lačni, smo hitro začeli kuhati. Brez
skrbi, ne veverice. V konzervo smo zlili vodo, riž, na
Hodim. Gledam v tla in poslušam korake še sedmih koncu pa ga polili s paradižnikovo omako. Začnemo
ljudi, ki sem jih spoznala pred nekaj dnevi. Nahrbtnik jesti. Čez nekaj časa pa: "Ej, ma s kiro vodo smo mi to
za bivak še nikoli ni bil tako lahek. Medtem razmišljam skuhali?" "Z uno iz Lahinje, zakaj?" "Veš, ni glih užitna
o navodilu, ki smo ga dobili: "Ne vzeti dosti stvari. voda ... Lahko imamo posledi..." "Maa nee, dej, sej se
Vzemite toliko, kot če bi šli na enodnevni izlet." Ozrem je prekuhala." "Važno, da je bil riž vsem fin, vsaj jaz
se in na hitro premerim opremo obeh vodnikov. že dolgo nisem jedla tako dobrega." :-)
Nahrbtnik prve je bil izjemno majhen in še ta napol
prazen, drugi, ki ga pravzaprav nihče od nas ni poz- Glede na tamkajšnje nočne temperature je naš kvartet
nal, pa nahrbtnika sploh ni imel. Pomislim, da tukaj sprejel predlog, da prespimo stisnjene kot sardele
nekaj ni prav, ampak jaz imam taka "presenečenja" in bo ena pač morala biti čisto zraven ognja. No, jaz
rada, zato o tem neham razmišljati in se spustim pa sem bila tik ob njej. Nekaj časa sem še gledala
v pogovor z ostalimi. v črne krošnje dreves, potem pa zašepetala na svojo
desno: "Ko začneš goreti, me zbudi," in dobila kratek
Nismo šli pretirano daleč, ko nam vodnik že zakliče, odgovor: "OK". Čez nekaj časa, ko je dojela, kaj sem
da naj, ko se nam zdi primerno, zavijemo v gozd. Na rekla, pa: "Čaki, kajjjj??" Sem se delala, da že spim, in
hitro smo se spogledali, naredili še nekaj korakov, po tistem, res nisem bila več dolgo budna. Nisem
zavili s ceste in nadaljevali globlje v gozd, dokler dolgo spala, pa se zbudim prvič, drugič, tretjič, če-
nismo za seboj zaslišali: "Stop, lahko se ustavite!" trtič, vedno vsi spijo, sliši se le veter med krošnjami.
Neznani vodnik se nam je predstavil. Bil je specialist Nekaj časa gledam v nebo in vedno zaspim nazaj.
bivanja v naravi in takrat nam je postalo jasno, zakaj Petič me je zbudila moja leva sardela: "Ow, Manca,
imamo s seboj tako malo stvari. Kmalu za tem smo že daž pada!" Glavo nagnem na desno (bile smo tako
delali naravni bivak, ki je bil samo vaja in za katerega stisnjene, da se je bilo praktično nemogoče obrniti) in
naj bi imeli le eno uro časa. Spreletela me je misel, vidim, da je desna sardela bila bolj skuša, saj ji spanje
kaj bomo delali potem, saj smo imeli pred seboj še z dežnikom ni šlo prav dobro. Jaz napol v spanju
cel dan, ampak ko je minevala tretja ura gradnje samo odgovorim: "Who cares? Ej, js grem spat." In
bivaka, sem to misel popolnoma opustila. Sledilo je sem zaspala. Na srečo so nam oblaki prizanesli in
postavljanje zasilnega bivaka v dvojicah, no me smo niso spustili prevelike količine vode.
naredile kar kvartet. Delo nam je otežilo dejstvo, da
smo imeli v nahrbtnikih ravno toliko stvari, kot bi jih Zjutraj smo bili kar hitro pokonci. Ognjišče smo polili
potrebovali za enodnevni izlet. Ko so bili naši zasilni s tisto vodo, ki nam je ostala, torej pitno, ki smo jo
bivaki za silo postavljeni, sta se vodnika odločila, da imeli še iz tabora, pobrali vse stvari in glavno: prostor
nas zapustita in odideta vsak v svoj tabor. To smo vsi zapustili takšnega, kot nam ga je ponudila narava;
po malem že pričakovali, imam pa občutek, da so ter se odpravili nazaj proti taboru. Tam je bilo seveda
naši pogledi bili malo mešani. prvo vprašanje: "Hoj, kako je blo na bivaku?" Odgovor:
"Full dobro, malo se svetimo zaradi riža iz Lahinje,
Čez par sekund nam je bila ta ideja že všeč ... no, vsaj ma smo preživeli."
meni. Me štiri, ki naj bi spale pod isto streho, smo kar
hitro sprejele odločitev, da je naša streha res bolj za silo Manca Poročnik, 15 let,
narejena in bo boljše, da je sploh nimamo, saj: "Nau dažja." Rod snežniških ruševcev, Ilirska Bistrica
november 2019 Poletna taborniška zgodba 39
