Revija Tabor 2025/2
(Za)Vedno taborniško poletje 
Za nami je pomlad, polna taborniškega utripa: strani, ki jih pišejo izkušeni taborniki, modrosti, slastna poročila z zletnega vikenda, sveža usposabljanja skrbnikov varnega prostora, vaje zaščite in reševanja, napovedi velikih dogodkov, kot sta svetovno taborjenje jamboree in republiško orientacijsko tekmovanje … in še in še. Toliko smo že skupaj prehodili v tem letu – na terenu, v učilnicah, pod šotori, med vrsticami dokumentov in s pogledom naprej.
A kar prihaja, presega vse. Poletje je pred vrati, novo poglavje taborniških dogodivščin. Tisti pravi vonj po ognju in borovcih (se vidimo na zletu?), noči pod zvezdami, bivaki, smeh, prve odgovornosti, poljubi, najlepši spomini in tisoč drobnih trenutkov, o katerih se bomo nekoč pogovarjali, rekoč: »Se spomniš 2025, ko smo?« Zavednim tabornicam in tabornikom za vedno na pot!
Neža Marija Slosar
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
Srečanje večn
»Enkrat tabornik,
Znova v šotor, znova v gozd, zno
Besedilo: Urška Bratkovič, fotografije: udeleženci in udeleženke vikenda.
Se še vedno namuzneš, ko prebereš
Scouts do it in the bush? Ali pa ti ob
misli na večer ob ognju pod zvezdami, s kitaro in starimi prijatelji postane toplo pri srcu? Potem si eden
izmed nas – večnih tabornikov.
Nekatere stvari preprosto ne zbledijo. Na primer vonj po dimu večernega ognja, zvok kitare pod zvezdami
ali pa tista nenadomestljiva mešanica blatnih čevljev in prepotenih
majic, nasmejanih obrazov in taborniškega duha. In čeprav smo danes
“že tisti ta veliki”, nas srce še vedno
vleče v gozd, k šotorom, v skupnost,
kjer vrednote taborništva ne le živijo – ampak rastejo z nami.
Zadnji vikend v maju smo se v Gozdni šoli zbrali tisti, ki nas taborniški duh spremlja še dolgo po tem,
ko smo zadnjič pospravili nahrbtnik kot vodniki,
načelniki, starešine, mentorji ... Namen? Obuditi
spomine, zadihati v tistem znanem ritmu narave
– in predvsem ustvariti prostor, kjer se srčnost preteklosti sreča z idejami za prihodnost. Ob orientacijskih izzivih, budnicah, »hitrih zmenkih« in dolgih
pogovorih ob ognju smo se povezali – ne le zato,
da bi se spominjali, ampak tudi zato, da bi skupaj
začeli oblikovati, kaj si kot »stari taborniki« želimo
20
IZPOSTA VLJENO
naprej. Za nas, za skupnost, za vse, ki prihajajo za
nami. V nadaljevanju preberite, kaj so o tem doživljajsko-polnem vikendu povedali tisti, ki so bili
tam. Spoznali boste, zakaj se splača znova postaviti
šotor, si zapeti rutico in se pridružiti. Ker – taborniki
smo za vedno.
JUNIJ 2025
nih tabornikov
, vedno tabornik«
ova v pesem, znova v skupnost.
nekaj jalovega truda nato s pomočjo Vičotove čarovnije lepo zagori. Še znamo! Noč ob tabornem
ognju je jasna, nebo polno zvezd, v gozdu med
drevesi odmevata dve kitari in petje par deset
razpoloženih grl.
Prihod v petek, med vožnjo v Bohinj razmišljam,
bom koga sploh poznal, zakaj ni bilo seznama
prijav, da bi vedel vnaprej, s kom bom preživel vikend. Ob prihodu sem malce zadržan, kar nekaj
jih ne poznam. Oddahnem si, ko mi pomahata
Vičo in Floki. Po večerji postavimo ogenj, ki po
ŠTEVILKA 2
Sobota, Sumo kuha kavo že ob 6. uri zjutraj. Zajtrk, zbor za dvig zastave, polnilček, Metka v rumenem je bila moje sonce, Sova pa moja senca.
In že je na programu prva aktivnost, ki je minila
v zabavnem iskanju kontrolnih točk od Naklove
glave do Ukanca in nazaj, s cingljajočim telefonom v žepu. Kako gre čas naprej! Posebno KT, ki
ni bila vrisana, sta postavila in zasedla Sumo in
Milan, s Flokijem se jima pridruživa, ker sva brez
denarja, naju Sumo počasti s kokakolo. Precej se
nasmejimo, potem s Flokijem odrineva naprej po
cesti, mimo vikendic do vojaškega pokopališča,
nato še do spodnje postaje nihalke na Vogel in
skozi gmajno nazaj do GŠ. Sledi pasulj za kosilo
in še ena runda orientacije, tokrat posamično po
pobočjih in hudournikih pod Voglom. Eno KT,
tisto v suhem rokavu hudournika, je Igorju uspelo zelo dobro skriti. Ali pa sem bil že hin in je
nisem takoj opazil, ker sem že gledal z »belim«.
Sledi večerja, ki se bo, tega se med krmljenjem
še nismo zavedali, potegnila še pozno v noč ob
tabornem ognju. Načelnik, Nina in jaz postavimo
ogenj. Želja Urške po pagodi je za nas ukaz, pa
četudi je zaradi tega pod vprašajem izvedba naslednjega tečaja pionirstva oziroma obstoj vhoda
v GŠ. Ker se je ves čas postavljanja ognja izpod
njega kadilo zaradi pod pepelom tleče žerjavice
ognja prejšnjega večera, smo bili vsi trije v silnem
strahu, da bo zagorela, še preden se bodo vsi
zbrali ob ognjišču. K sreči je bil naš strah zaman
in načelnik je pagodo vešče prižgal z eno samo
IZPOSTA VLJENO
21
Zraven na polici
Pripravljeni, povezani, agilni
Skupaj v novo taborniško leto
