Revija Gozdovnik 2001 št. 12
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila 
ROKA PRIJATELJSTVA
Morda ta zgodba ne sodi v to rubriko. Glavna oseba v njej namreč ni tako zelo
drugačna od večine med nami, da bi bila zaradi tega deležna nepravičnega
nerazumevanja, odpora ali posmeha. (Da se razumemo, nerazumevanje in odpor do
tistih, ki so v katerem koli smislu drugačni od povprečja, izvirata zgolj iz neracional-
nega strahu in nikoli nista pravična!) Ne, to osebo ljudje radi sprejemajo, ker na neki
način živi sanje mnogih. Živi tako, kot bi si mnogi želeli živeti, pa se vseeno ne
odločijo za to. Tako je njegova (da, gre za moškega) zgodba vendarle drugačna od
zgodb drugih »navadnih« ljudi. In zato je bom zapisala.
Erica, Irca, ki pa je otroštvo in mla- govo večno potovanje le beg pred ma-
dost preživel v Angliji, starega nekaj terializmom vsakdanjosti. Novice o na-
čez 30 let, sem srečala nekega večera silju, o kakršnem koli nasilju, ga pre-
pred tremi leti v Bernu v Švici. Pred tresejo. »Poglej, koliko nasilja je na
več kot desetimi leti je odšel od doma svetu. Že otroci se streljajo med sabo.«
- v svet. Bolje rečeno v Evropo. In to Nekoč, pravi, mu je neki njegov prija-
brez denarja in brez prtljage. Potuje telj povedal, da mu gre dobro, odkar
zgolj v obleki, ki jo ima na sebi, in s je zaposlen v tovarni orožja, da dobro
kitaro na hrbtu. zasluži. Eric mu je odgovoril: »Le kako
lahko sploh spiš? Mar nimaš tako sla-
Od kitare je življenjsko odvisen. Pre- be vesti, da še oči ne moreš zatisniti,
življa se namreč z igranjem po ulicah. ko vendar veš, da orožje služi pobija-
Od zaslužka je odvisno, kdaj in kaj bo nju?« Da, Eric je raje brez denarja, kot
jedel, kje bo spal, pa tudi, kdaj bo na- da bi ga zaradi podobnega dela muči-
daljeval pot naprej, v druge kraje in la slaba vest. Igranje kitare pač niko-
države. Kljub temu, da pri sebi nikoli mur ne škodi. Prej nasprotno, marsi-
nima veliko denarja, namreč ne potu- koga spravi v dobro voljo.
je z avtoštopom, ampak si kupi vozov-
nico za vlak. Vsakih nekaj let se tudi Ne igra po željah, ne, razen če si ne
vrne v Anglijo, kjer živi večina njego- Doma sem tam, kjer se dobro poču- zaželiš pesmi iz šestdesetih let. Obo-
vih sorodnikov, in takrat potuje celo z tim. Zdaj tu, zdaj nekje drugje, odvi- žuje Boba Dylana, Janis Joplin, Jimija
letalom. sno od tega, kje sem.« Hendrixa in Beatle, ker, kot pravi, so
vsi ti živeli za glasbo. Današnji pevci
Na vprašanje, koliko časa že ne živi Eric je nekakðen hipi 21. stoletja. Ne, pač živijo za denar, za čim večjo pro-
doma, koliko časa že torej hodi po sve- nima pretirano dolgih las, ne nosi pi- dajo albumov. Vsaj tako meni on. To
tu, najprej ni naravnost odgovoril: sanih oblek in tudi ne kadi marihua- po njegovem mnenju dokazujejo tudi
»Dom? Kaj pa sploh je dom? Je Slove- ne. Sploh ne jemlje nikakršnih drog. besedila večine pesmi, ki so vse pre-
nija tudi zdaj, v tem trenutku, tvoj dom, Pa kljub temu. Verjame namreč v svo- več podobna in ne vsebujejo nobene
če si pa vendar tu v Švici, tu preživljaš bodo, v ljubezen, predvsem pa v to, globoke misli. »Nasploh danes vsi ži-
dneve, tu spiš in tu srečuješ nove lju- da nasilje ne more povzročiti nobe- vijo le za denar,« pravi. »Ne zavedajo
di?« je dejal. »Dom je tam, kjer je srce. nih pozitivnih učinkov. Morda je nje- pa se, da sreča ni v materialnih stva-
reh, pač pa v človeku samem. Denar
mi lahko danes vzamejo, tudi žena gre
lahko že jutri z drugim. Vse, kar imam,
je moja duša.«
Tisti večer je Eric ostal z nami nekaj
ur. Pogovarjali smo se (no, po resnici
povedano, po večini je govoril on),
vmes je zaigral kakšno pesem, okrog ŠOTORKA: Stara resnica: dobra volja je najbolja!
LOPATA: Treba se je učiti, treba je delati. A
polnoči pa smo se poslovili. Odšel je včasih je treba tudi počivati, da potem sploh
še v mesto, ker ga je zanimalo, če je lahko delaš!
neki njegov prijatelj tam. Potem bi na-
mreč lahko spal pri njem. »Sicer bom
spal kar pod mostom, saj sem nava-
jen. Sicer je pa poleti tako ali tako do-
volj toplo za to.« Naslednji dan je od-
šel naprej, Bern se mu je namreč zdel
dolgočasen, ker se tam nič ne dogaja.
Kam, takrat še ni vedel, odloča se na-
mreč po trenutnem vzgibu, saj se ne
želi vnaprej omejevati. Vedel je le, da
gre z vlakom, ker toliko pa že zasluži
z igranjem.
Kam je odšel, tudi mi nismo izvedeli,
ker ga nismo več srečali. Morda ga
bomo kdaj srečali tudi v Sloveniji, kdo
ve? Spoznali bi ga po pesmih, ki jih
preigrava, po prstih, razbolelih zara-
di dolgotrajnega igranja kitare in po
tipičnem naglasu.
Ericu živi svoje sanje in hkrati sanje gum. Po drugi strani pa je precej po-
mnogih, ki si želijo potovati po svetu, guma potrebnega tudi za to, da se od-
kamor jih zanese srce. Za to, da lah- ločimo drugače, da, čeprav nas vleče
ko živi svoje sanje, mu ni treba biti mi- drugam, ostanemo doma in skušamo
lijonar. Po drugi strani tudi ni bil pri- stvari, s katerimi nismo zadovoljni,
siljen v to, da je zapustil domovino in spremeniti na bolje. Za to drugo mož-
se odpravil po svetu. Starši so mu na- nost je včasih potrebnega še veliko več
mreč v Angliji zapustili hišo, v kateri poguma.
ga pa ne mika živeti. Zakaj bi se ven-
dar omejil na en kraj, ko pa je lahko Špela
ves svet njegov dom? Priznati je treba,
da je za tako odločitev potreben po- Ilustrirala Neva
