Revija Medo 1998 št. 03
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
PRAVLJICA O FREDERIKU
Stemnilo se je še prej kot običajno. Turobno, sivo, prav nič pomladno sobotno popoldne se je
prevesilo v mrzel večer. Vodnik Veter in njegovi medvedki in čebelice pa so bili židane volje.
Kaj bi ne bili! Če bi bilo vse kot ponavadi, bi bili zdajle doma in se dolgočasili pred televizor-
ji. Toda bili so na izletu, na kar dvodnevnem vodovem izletu! Prvič so šli nekam za čez noč,
in to je bilo nekaj čudovitega.
Skozi meglo in mrak so se vrnili do rumene lučke sredi gozda, do počitniške hišice, v kateri
so pred nekaj urami pustili svoje težke nahrbtnike. Vetrova babica in dedek sta jih v hiši
čakala z vročo, sladko, obilno večerjo. In kot da to ne bi bilo dovolj, je babica potem prinesla
še čudovite barvaste piškotke, kakršne zna speči samo ona.
Vodnik Veter je imel še polno idej, kaj vse bi lahko počeli po večerji. Toda neka čudna sila je
otrokom vlekla veke skupaj, postali so toplo, prijetno utrujeni in zaželeli so si, da bi šli "za
pol ure" počivat.
Vetrove štiri čebelice in trije medvedki so se po škripajočih stopnicah povzpeli v prvo nad-
stropje in se zavlekli v svoje spalne vreče, vodnik pa se je usedel mednje in začel pripovedo-
vati:
4
Za hribom v ozki dolini na robu vasi je stala velika kmetija. Spredaj so se razprostirala
širna polja, med njimi se je vila bela prašna pot, zadaj pa se je visoko v hrib vzpenjal
smrekov gozd. Ob hiši je stal star senik, in čisto na robu je bila majhna luknjica, kjer je
bilo prebivališče mišje družine. Tam so stanovali oče miš, mama in male miške; bratje
in sestrice od najstarejše do najmlajšega, ki je ravno ugledal svet.
Živeli so mirno in lagodno življenje, saj jim ni bilo treba skrbeti za
hrano. V veliki kleti pod senikom, kamor so domačini spravljali
pridelke s polja, je bilo hrane vedno na pretek; korenje, zelje in
koruza, repa in krompir, za posladek pa še sočne hruške.
Nekega dne pa je kmetija postala osamljena, glasovi so potihnili in
domačini so odšli. Klet so omrežile pajčevine in čez nekaj časa je po-
stala čisto prazna. Miške so se začele spraševati, kaj naj storijo.
“Hrane ni več!” je povzel oče miš in z resnim pogledom ošinil mišjo
družino. “Brez hrane ne moremo shajati,” je še dodala mama. “Malo
se lahko sprehodimo in v okolici poberemo hrano,” so menili mlajši. Že
naslednji sončen in topel poletni dan so se odpravili na delo; majhni in
veliki, starejši in mlajši. “Nabirali bomo lahko, dokler ne bo zime”, so
zadovoljno mrmrali in polnili svojo shrambo.
Vsi so vneto skakali naokoli, razen enega, Frederika. In kaj je počel
on? Včasih je ležal pod drevesom, sedel na skali ali poležaval
v travi. Ostali so postali jezni in ga med svojim delom
spraševali: “Frederik, zakaj ne delaš z nami?” “Saj de-
lam, zbiram barve!” Pa ga niso razumeli. “Za-
kaj spiš tam spodaj?” so se drugič spet
pritoževali. “Saj ne! Zbiram toploto
sonca.” Ostali pa so mislili, da je nor.
Naenkrat se je vreme spremenilo, ve-
ter je začel pihati in postalo je hlad-
no. Dnevi so postajali krajši, miš-
ke so pogosteje ostajale doma in
5
