Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
hrane zunaj ni bilo več. Nastopil je čas, ko je bilo treba začeti jesti zaloge. “Kako
veliko hrane imamo za pojesti!” so se veselili, polegli po tleh in si začeli pripovedovati
zgodbice in dogodivščine poletnih dni. O neumni mački, ki so jo vedno prelisičili, o
piščančkih, ki so poskakovali okoli po dvorišču, in o gospodarju kmetije, ki jim je
vsake toliko časa postavil mišjo past. Zgodbe so postajale vedno bolj dolgočasne in tudi
ponavljati so se pričele, po nekaj mesecih pa je začelo primanjkovati še hrane. Bili so
že v zelo hudi stiski, ko so se spomnili na Frederika. “Hej, Frederik, kaj pa ti, ali nisi
tudi ti rekel, da si delal za nas in nabiral dobrote za zimo?” Seveda je bilo to mišljeno
v šali, ker nihče ni videl Frederika nabirati hrane. Frederik pa je vstal in ponosno
dejal: “Seveda! Ali želite slišati?” Ostale miši so bile presenečene, vendar so ga vseeno
poslušale.
Frederik je začel: “Ali lahko zaprete oči? Dajte, zaprite oči! Sedaj vam poklanjam
sončne žarke. Ali čutite? Počasi vam ogrevajo noge od prstov do stopal. In počasi
plezajo po celem telesu. Ali ne čutite, da vam je topleje?” In miši so se res počutile
prijetneje, topleje. Frederik je nadaljeval: “Sonce sedaj prihaja na vaš obraz. Ali čutite
toploto na vašem obrazu? Dotika se vaših ustnic, nosa, oči in las. Toplo vam je in
počutite se zelo prijetno.” Miši niso mogle verjeti, da je res, pa je vendar bilo. Nenado-
ma je prostor napolnila toplota in vsi so se počutili prijetno. Že so hoteli odpreti oči, pa
je Frederik zaklical: “Ne, ne! Imejte še zaprte oči, še veliko tega imam za vas. Nabral
sem tudi barve poletja.” Barve, so se spraševali ostali?
“Poglejte, ali vidite modrino neba? Tako globoko, tako či-
6
sto in toplo. Imam tudi zeleno barvo trave in … in rumeno in rdečo barvo cvetlic…” In
nenadoma je bilo toliko barv, ki so obarvale prostor. In miške so pozabile na hladno,
sivo in sneženo zimo. Še preden so lahko pomislile, da bi odprle oči, jih je Frederik znova
presenetil: “Počakajte, počakajte, imam tudi vonje - vonj zemlje, tako topel, vonj cvetic
in cvetov, tako dišeč. In živali, ali vonjate živali? In nazadnje imam za vas zgodbo. Na
nebu, visoko in nevidno našim očem, živijo štiri miši, nam enake. Imenujejo se pomlad,
poletje, jesen in zima. Vse imajo darove za nas. Vsaka nam v določenem času leta
prinese veter, barve, sonce, dež, toploto, sneg…". V tem trenutku so bile vse miši v čisto
drugačnem svetu, svetu sanj.
Sanjale so in sanjale in ko so se začele prebujati, je najmlajši brat vstal, stopil pred
Frederika in mu rekel: “Frederik, zunaj je pomlad!”
Veter je končal svojo pravljico. Res ga je zanimalo, kakšna
se je zdela njegovim medvedkom in čebelicam. Le kako so
jo razumeli? So že dovolj stari zanjo? So tudi oni čutili bar-
ve in toploto in vonje?
Pa jih tega ni mogel vprašati. Otroci so že
sladko spali. Veter se jim je prijazno na-
smehnil, ugasnil luč in se tiho spustil v prit-
ličje k babici in dedu.
Naslednje jutro so jih prebudili sončni žarki,
ki so veselo kukali skozi priprta polkna. Zu-
naj jih je čakal prekrasen pomladni dan.
Pravljico je pripravil Pugy, zgodbico o Vetrovem vodu
Malus, ilustracije pa Milanka.
7
