Revija Medo 1999 št. 07
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
VELIKAN IN SVETILKA
Začelo se je novo taborniško leto in v vod Kosmatinci sta prišla tudi medvedka Luka in Matej. Luka je bil močan
fant. Mami je vedno pomagal prinesti stvari iz trgovine. Mateja pa bi lahko že sapica premaknila, tako je bi
drobcen. Na prvem vodovem srečanju je Luka kmalu postal »glavni« in je Mateja, ki je bil najmanjši, začel
zmerjati z zobotrebcem: »Matej ali si danes že očistil očkove zobe? Pazi, da te mama ne zapiči v narezek.«
Vodnik Primož je takoj opazil, da je Matej žalosten in da se počuti čisto nemočnega. Prekinil je zbadljivke in
rekel: »Dobro prisluhnite zgodbi O velikanu in svetilki.« Nastala je tišina in Primož je začel.
Na prostrani livadi daleč od velikega mesta, je počivala majhna vasica. Imela je komaj kaj hiš, šolo, in samo
eno pot, ob kateri je stala obcestna svetilka. Samo ena
samcata sredi vasi. Podnevi je sploh ni bilo opaziti, saj so
sončni žarki ščegetali temne kotičke. Zvečer, ko je
sonce zlezlo za gričke pod odejo, pa je svetilka
zasvetila. Najprej sramežljivo, potem pa v vsem
svojem sijaju. Brez nje
Petrov oče ne bi našel
poti domov, ko se je
vračal iz službe, in
Niko ne bi našel
svojega kolesa,
ki ga je
popoldan
pozabil na
igrišču. Tudi črke
in številke, ki so jih
otroci popoldan odnesli
domov za reševanje domače
naloge, se brez pomoči svetilke
ne bi mogle vrniti nazaj v šolo. In
kadar poštar ni našel kakšnega
nabiralnika, mu je prijazno pomagala:«Gospod
Kisovec stanuje v tretji hiši na levi strani ceste.« Ja, tudi govoriti je znala svetilka.
In če ji je bilo dolgčas, je skupaj s potepuškimi psi lajala v luno.
4
Neke noči pa se je v daljavi
zaslišal trušč, ki je bil vse bliže in
bliže. Comp, comp, comp, kot
kakšni koraki. Postajali so vse bližji,
vse glasnejši in tla so se stresala bolj in svetila
bolj. Naenkrat je sredi vasi obstal velikan. meni, velikanu, ki
Pravi pravcati velikan. Bil je tako mi ni mar, kam stopim in
velik, da so mu najvišje smreke v katero smer
segale do kolen. Hišice so se zdele grem?« se je posmehoval
kot lesene pručke, na katere bo velikan. »Ravno zato, ker
zdaj zdaj stopil, da bi z ponoči nič ne vidiš,« je
rokami dosegel zvezde. vztrajala svetilka. »Ha, ha,
Drobna svetilka, ki je ha, z eno nogo te pohodim in
trepetala pred zmeljem v prah!« »No prav,
orjakovim če si se tako odločil. Še prej
korakom, pa se skloni k meni in si
se je na poglej, kaj boš poho-
vso dil.« Velikan se je res
sklonil in svetilka
mu je zašepetala na
moč trudila, da bi ga priklicala.
»Velikan, velikan, kaj te je
prineslo sem in kam greš?«
Sprva se velikan sploh ni zmenil
za klice iz daljave, potem pa se
je le ozrl v tla in presenečen
opazil droben snop svetlobe.
»Kdo me moti pri mojem
nočnem pohajkovanju?« je
jezno vprašal. »Jaz, obcestna
svetilka, ki ponoči osvetljujem
pot mimoidočim«. »In zakaj bi
5
