Revija Medo 1999 št. 07
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
uho. »Ali opaziš vešče in druge metulje, ki se igrajo v soju moje
svetlobe?« »Mhm,« je prikimal velikan. Potem mu je svetilka
pripovedovala še o črkah in številkah in poštarju. In o velikanu, ki
je ponoči videl samo sebe in so mu bile pomembne samo
stvari, ki jih je on počel.
Sonce je že napovedovalo svoj
skorajšnji prihod in svetilka je
že ugasnila, velikan pa je
vstal in se ozrl naokoli. Opazil
je malo vasico in otroke na
poti v šolo. Opazil je naravo,
ki je odela svoje jesensko
ogrinjalo, in potok, ki je
radostno gnal mlinarjevo
mlinsko kolo. In opazil je
tudi obcestno svetilko. Sklonil
se je k njej in ji dejal:
»Prisluhni, povedal ti bom,
kaj sem videl zviška,
kamor tvoja svetloba ne
seže. Povedal ti bom,
česar tvoje oči ne
vidijo.« Pravljico je napisal Pugy,
naslikala pa Nevenka.
6
BUUUUU, VODOV DUH JE TU!
Zadnja taborniška akcija pred taborjenjem je bil zadnja vžigalica. Aljaž je imel s seboj tudi vžigal-
zanimiv orientacijski pohod po naselju in okolici. nik, vendar si niso želeli pomagati z goljufijo. Dan
Domači taborniški rod jo je pripravil za vse starosti res ni bil naklonjen Divjim mačkam, na orienta-
tabornikov, tudi za medvedke in čebelice. Pot je ciji so bili zadnji.
ekipe vodila skozi blokovsko naselje, ob reki, po Pred taborniško sobico jih je čakala vodnica Neža
bregu do šole, čez polje do gozdička in nazaj k in še tri članice iz voda, ki so bile dopoldne na
taborniški sobici. izletu s starši. Ekipa Divjih mačk je bila tiha in
MČ iz voda Divjih mačk, so bili na poti že tričetrt niti nasmejani obraz njihove prijazne vodnice jih
ure, za njimi so bile tri kontrolne točke. Tam so se ni spravil v dobro voljo. Klarisa, Alja in Polona, ki
pomerili v različnih spretnostih, pokazati so niso tekmovale, so se
morali tudi precej znanja. Ena izmed nalog je
bilo poznavanje taborniškega kroja in
oznak na njem. Malenkost, to zna vsak
murenček, kaj šele Divje mačke.
Sledila je še taborniška štafeta.
Joj, tokrat je bila to prava
polomija za Divje mačke. Za to
štafeto so porabili veliko več časa
kot ekipe pred njimi.
Zdaj so se bližali zadnji kontrol-
ni točki, v gozdičku. Bili so slabe
volje, tudi hodili niso vsi skupaj.
Manca, Neža in Miro so hiteli
naprej, Ana, Aleš in Aljaž so zaosta-
jali, Nina ni vedela ali naj steče za Nežo ali počaka le
Ano. V gozdičku jih je čakalo še kurjenje ognja, čudi-
naloga, ki so jo vedno dobro obvladali. Vendar le, kaj neki je z njihovimi prijatelji. Ekipa je
danes ni bil dan za Divje mačke. Najprej se niso nazadnje le povedala vse o svoji smoli na tekmo-
mogli niti dogovoriti, kdo bo nabiral tanjše palice, vanju.
kdo debelejše in kdo dračje. Po krajšem prepiru je Vodnica je predlagala, da se vrnejo na jaso v
Miro vsem kar določil naloge in razšli so se po gozdičku, kjer so prej postavljali ognje. Tam je bil
gozdu. Po koncu nabiranja so imeli sicer dovolj njihov priljubljeni vodov kotiček, kamor so vedno
materiala, vendar je bil ta vlažen in nič podoben želeli na vodovih srečanjih. Danes pa se tja niso
tistemu, ki so ga nabrali na zadnjem vodovem vračali prav z veseljem. Na jasi je bila še vedno
srečanju. Kljub temu jim je uspelo postaviti kar postavljena njihova nezakurjena piramida.
lepo piramido. Pri prižiganju ognja pa se je znova Nabrali so še nekaj suhega dračja in brez težav
zalomilo. Ugašala je vžigalica za vžigalico. Čeprav jim je uspelo prižgati ogenj. Posedli so okrog in se
so se postavili okoli ognja in ga tako zavarovali začeli pogovarjati. Spomnili so se na zadnji vodov
pred vetrom, je nazadnje žalostno ugasnila tudi izlet, ko so izdelovali piščalke iz vrbovih vej in si
7
