Revija Tabor 2003/1
Novo leto na jamboreeju 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
44 RAZVEDRILO
TRENUTKI
"V Jati pravijo, da si sin velikega galeba samega," je povedal Peter nekega jutra
Jonatanu po vajah v pospešeni hitrosti, "da si tisoč let pred svojim časom."
Jonatan je vzdihnil. To je cena, ki jo moraš plačati: da te razumejo narobe, je mislil.
Ali te imajo za vraga ali za boga. "Kaj pa misliš ti, Peter? Ali smo pred svojim ča-
som?"
Dolg molk. "No, ta način letenja je zmeraj obstajal, lahko se ga je naučil vsak, ki ga
je želel odkriti; to nima nič opraviti s časom. Morda smo pred šego. Pred načinom,
kakor leta večina galebov."
"To ni slabo," je rekel Jonatan in se preobrnil, da je drsel nekaj časa obrnjen. "Še
zdaleč ne tako slabo, kot da bi bili pred svojim časom."
Zgodilo se je ravno teden dni nato. Peter je ponazarjal prvine letenja z veliko hi-
trostjo razredu novih učencev. Pravkar je izravnal polet iz strmoglavega spusta z
višine dva tisoč metrov, kot dolga siva proga, ki je drvela nekaj prstov nad obrež-
jem, ko je mlad ptič na svojem prvem letu zdrsnil ravno na njegovo pot, klicaje
mater. Da bi se ognil mladiču, je Peter Lino Galeb v desetinki sekunde zavil ostro na
levo, s hirostjo nekaj čez tristo dvajset kilometrov na uro, in treščil v čer iz trdega
granita.
Bilo mu je tako, kakor da bi bila skala velikanska trda vrata v
drug svet. Vzbuh strahu in udarec in tema, ko je zadel, potem
pa je plul po čudnem nebu, pozabljal, se spominjal, pozabljal;
prestrašen in žalosten, in bilo mu je žal, strašno žal.
iz knjige Jonatan Livingston galeb
RAZVEDRILO januar 45
JEŽKOV KOTIČEK
V deželi neznanega sonca
Če bi z avtorico tegale romana delil vsaj kakšen gen, bi bilo
mnogo lažje. Na tešče bi vase vlil pol litra premočnega čaja,
da mi "skrotoviči želodec" in "raztrese možgane", potem
pa bi mi služil kot neusahljiv vir za pisanje tehle vrstic. Pa le
ni tako preprosto. Navadno sem namreč dan pred oddajo
prispevka, čisto po svoji krivdi, bolj podoben kakšnim
Japoncem, ki - loveč roke - do poznih ur vztrajajo na delov-
nih mestih. In ravno o Japoncih vam bom pravil danes.
Preden vam zaupam nekaj drobtinic iz tokratnega roma-
na z naslovom S strahospoštovanjem
strahospoštovanjem, moram vsaj z besedo
ali dvema predstaviti v uvodu omenjeno pisateljico. Pravijo,
da je vsak človek nekaj posebnega. Amélie Nothomb je bojda
še kanček bolj posebna. Hči belgijskega diplomata je velik del
svojega življenja preživela s starši na daljnem vzhodu. Deželo
zahajajočega sonca - njen izgubljeni raj - močno ljubi. V
mladosti je Amélie stežka premagala anoreksijo. Od tedaj ves
čas piše, le malo spi in postala je ena najljubših sodobnih pi-
sateljic. Pravi, da jo je anoreksija v mladosti naučila, da je
telo stroj in ona se mu ne odreče. Še več, nalaga mu nadčlo-
veške zadolžitve.
Okvir zgodbe romana je preprost in kristalno čist. Tujka
se zaposli v tipični japonski veliki korporaciji - družbi Jumi-
moto. Nič posebnega. Vendar skozi natančne opise (z marsi- nane japonske kulture. Amélie-san, kakor jo pokličejo, če jo
katero solzo utrte) trnove poti mi "evropocentriki" spoznava- sploh kdaj pokličejo po imenu, je sposobna in ambiciozna
mo nerazumljive odnose, običaje in nenapisana pravila nez- novinka v velikem podjetju. Toda stroga hierarhija in do-
sledno spoštovanje nadrejenih dobita na Japonskem ne-
pojmljive razsežnosti. Jim je evropski človek lahko kos? Jih
lahko vsaj razume? Ženska v japonski družbi? Je vse to sploh
človeško? Mnogo vprašanj, odgovori vas čakajo v knjigi.
Knjiga se dobro, hitro in strastno bere. Tudi to šteje. O je-
ziku in slogu ne gre izgubljati besed. Tekoče in sodobno. Za
knjižne lenuhe pa še količinsko pripravno skromno. Priporo-
čam za malico.
Jež svetuje, vi preberete: Upam, da ste srečno preživeli praznike. So bili prekratki?
No ja, ko preberete tole knjigo, se boste še večkrat spomnili
Amélie Nothomb, S strahospoštovanjem
na Japonce. Kakorkoli že, vse dobro in kakšno čudovito knji-
go v rokah vam iskreno želim v novem letu. Srečno!
