Revija Gozdovnik 2000 št. 10
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
... KOLIŠČARJIH
Ozrimo se daleč v zgodovino - natančneje, približno 4000 let nazaj. Takrat je bilo Ljubljansko barje veliko jezero, na njem pa
so živeli koliščarji. Bivališča so si gradili tako, da so v dno jezera zabili kole, na njih zgradili leseno ploščad in si iz lesa
postavili koče. V njihovo vsakdanje življenje stopimo z Janezom Jalnom in njegovimi »Bobri«, ki so leta 1982 izšli pri
Mladinski knjigi v Ljubljani. Zgodba temelji na arheoloških odkritjih, torej na zgodovinskih dejstvih, Jalen pa je v to vnesel
tudi veliko domišljije. In tu je odlomek o hrabrem boju junaka knjige z mogočnim jelenom ...
Razburljivi glasovi in nagli frfot perut-
nic so se oddaljili in utihnili. Iz grmov-
ja pa je stopil na jaso visokorasli Os-
trorogi Jelen. Kakor od brona so se
odbili sončni žarki od njegovih miši-
častih rok in širokega golega hrbta.
Na temni kozlovini okrog ledij so se
zalesketale rosne kaplje, ki jih je bil
mimogrede utrl raz listje v grmovju.
Izza pasa mu je gledal roževinasti ro-
čaj bodala. Ob stegnu mu je opletala
kamnita sekira. Prek hrbta pa sta vi-
sela lok in tul.
Ostrorogi je obstal, razširil svoje mla-
de prsi in globoko vdihnil gozdni zrak,
kakor bi hotel preizkusiti njegove vo-
nje. Ozrl se je naokrog in prisluhnil
na vse strani. Nič. Le pesem ptičev je
donela z drevja in iz grmovja.
Jelenu se je obraz razjasnil. Znova je
pogledal v vrh hrasta, kakor bi si že-
lel, da mu preroški ptič nakuka še več
sreče. Topotnil je z nogo ob tla in sam
pri sebi glasno zatrdil:
»Ne, ne bom hlapec!«
Snoči se je bil sprl z očetom, z mrkim
Brkatim Somom. Očetu se je zahotelo
postrvi. Ukazal je, naj mu jih gresta
on in pa Neokretni Karp danes nalovit
v potok, ki priteka v jezero izpod ve-
černega sonca. Jelen si je drznil opo-
rekati, da za tak otročji opravek ni tre-
ba dveh odraslih moških. Som ga je
sršenasto pogledal in Jelen je popu-
stil:
»Grem. Za veliko bronasto sekiro.«
Brkati Som je za hip pomislil. Potem
je prikimal. Preden je pa utegnil spre-
govoriti, je zrasel Karp in zarjul:
»Nak!«
Ostrorogi je planil pokonci. Somu in
Karpu, bratu po očetu, po materi pa
ne, obema je vrgel v brk, da je sekira
pravzaprav njegova. Oče njegove ma-
tere, Drzni Kozorog, jo je bil dal Br-
katemu Somu v znamenje sprave. Raz-
por je bil pa nastal prav zavoljo nje-
gove, sedaj že pokopane matere, Skal-
ne Zvezde.
»Sekira bo moja. Jaz sem prvorojeni.«
Karp se je potrkal na kosmate prsi.
»Khmm!« je revsnil Zvezde sin.
»Sekira moja. Ti pa meni pokoren,«
je naraščal Neokretni.
»Nikoli!«
»Za hlapca mi boš.«
»Te rajši nocoj ubijem.«
Kdove kako bi se prepir končal, da ni
posegel vmes oče, Brkati Som. Obe-
ma sinovoma je ukazal obmolkniti,
vsem pa spat.
Razšli so se in ženske so zagreble žer-
javico v pepel. Bronaste sekire pa Je-
len ni dobil.
Jelen je spal s svojo odraščajočo se-
stro Sinjeoko Kodrolasko v tesni ko-
čici na koncu kolišča. Njegova mati je
oba svoja edina otroka v njej rodila in ku proti trdini: »Naj gre Karp kar sam kuštrane ognjeno rdeče lase. Pogle-
vzredila. Bili so kakor družina zase. lovit posrvi. Če se samote in zverine dal je proti jutranjemu soncu. Zableš-
Mati je bila pred dvema zimama ob boji, naj se brani sam. Jaz ga ne bom čalo mu je. Zaslonil si je oči z dlanjo.
času obletajočega se listja umrla. Po več.« Pred njim so se razprostirali nepre-
njeni smrti Brkati Som njega in Ko- Pa naj si je še tako dopovedoval, skr- gledni gozdovi. Zastrmel se je v vrh Ob-
drolaske ni podil drugam. Kakor bi se belo ga je vseeno, kaj ukrene oče. Sam lega hriba. V prostrani globeli narav-
bal maščevanja Skalne Zvezde. bi že nenako znal kljubovati. Som pa nost tam čez si je bil priboril moško
Ostrorogi je legel na rogoz in se odel se lahko znese nad sestro, ki bo vsak čast, sloves neustrašnega lovca in po-
s kožuhom. Svoje bronasto bodalo je čas godna za možitev. nosno ime.
vtaknil pod zglavje. Spal pa vso noč ni Ostrorogi Jelen je skril sulico, lok in Lansko leto je bilo, ob času, ko so tra-
skoraj nič. Kuhala ga je jeza in drami- tul v gost grm. Vrnil se je na jaso in ve že usipale semena. Jeleni so se pri-
la sta ga grom in dež, ki se je zlival na obstal ob hrastu, katerega debla trije čeli pojati. – Današnji jeleni so proti
streho iz ločja. Ob prvem svitu je vstal, moški niso mogli obseči. Visoko je od- takratnim pritlikavci.
tako tiho, da ni prebudil Sinjeoke. skočil, ujel z rokama prvo vejo in se Pa ga je poslal oče samega, naj gre
Opremil se je za na lov, se neopaženo povzpel v sušeč se vrh zelene krošnje. gledat, če ni morda ostrorogi orjaški
izmuznil s kolišča in oddrsel v dreva- Pogladil si je z razkrečenimi prsti raz- jelen že spet prebodel in umoril ka-
