Revija Tabor 1998/10
Odločenost in trma 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
Z DUŠO V NAROČJU SANJAM NAPROTI
Veter je poslal drobne sape v moje lase. Kot bi se jih želel se bliskovito ozrem - ... Še vedno se plazi za menoj temni
polastiti, tako se igra z njimi. S svojo toplo roko mi dela prah spomina. Zaostaja nekaj korakov, a mi vztrajno sledi.
družbo svetlo sonce. Skozme se pretakajo žarki trav, ki jih bo Ampak zdaj vem: še mu lahko uidem! ...
obsijalo in jih ponosne dvignilo pod nevihtnimi kapljami. Zdaj srce še komajda dohaja moje stopinje. Ne vidim več
Daleč nekje pred menoj, nekje visoko nad menoj, pa se konca in pred menoj se odpira le neskončna slika, čudovit
vzpenjajo moje sanje, tista tiha upanja. Nevidno kolo, ki mozaik večne svetlobe. Toda: kaj ne sedi tamle nekdo in me
črpa iz pričakuje z
vodnjakov odprtimi
misli hrano za rokami? ...
vse poti, ki se Mar se ne
odpirajo v igra ta
daljave pred nasmešek
menoj. Sediš tudi na
mi na rami, mojem
temna senca obrazu?
neizprosnih Sem ...?
bitk. In piješ Srečala sebe
iz vrča ...
mnogih Moje
stopnic, kolesje se na
mnogih tistem mestu
preizkušenj za nekaj
vsakdana. Ni neizmernih
jasen moj trenutkov
pogled ... ustavi. Kot
Vzpenjam takrat, ko
se. S složnimi nepredvide-
koraki, da ne bi umanjkal kak kamen pod mojimi dotiki. nemu vozlu na klopki vsakdana sledi čas odločitve: ostati ali
Počasi, da mi ne padeš z ramen, kričeča sled težko prehoje- iti naprej.
nih stopnic. Moj pogled tava, išče. Kje je tista trdna bilka, A tokrat vem. Šla bom naprej! Z dušo v naročju sanjam
opora mojega popotovanja? naproti. Tistim, ki sem jih že skorajda pustila na cedilu, ko
In vedno, kadar se mi zazdi, da ne bom nikoli prišla so me preizkušnje učile, da moram poiskati v sebi, v sebi
bližje svojim sanjam, da jih ne bom občutila, takrat se skriti zaklad ...
vedno zazre vame nevidno oko. Kanček topline se zadre v Ja, ta moj zaklad. Našla sem ga. Ko sem sedela na vrhu;
mojo kožo in me zdrami. Kakor da bi se sonce spustilo skozi z nahrbtnikom na suhih skalah, v bazenu razlite svetlobe,
šelesteče krošnje k nogam lepotcev ... med melodijami dišečih smol. Takrat, ko je vse brezmejno,
Potem si sledijo stopinje hitreje. Potem postane moj svet ko čutim svobodo in ko čutim tišino. Mir. Takrat, ko
svetlejši in pogled lovi pisane kamne pod nogami. Obzorje razgrnem svoje bogastvo predse in vem, da se nikoli ne
dobiva dimenzije obetavne končnosti, moj pogled se širi. končam. Da je še nešteto ptic, ki me bodo raznašale ...
Obrnem se za pisanim metuljem. Opazim vonj nežnih cvetk Svetle zvezde, vam, prijatelji!
v travi. Pogled poskakuje čez kamne kot bistrost potoka in ko Lrga
28 TABOR
TABORNIŠKA REVIJA 29
