Revija Tabor 2000/3
Soočenje? 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
AKTUALNO
premražena po vožnji vzel kar k sebi domov, sam pa skupaj s
celo družino odšel na večerno zabavo in naju pustil sama s
polnim hladilnikom hrane in nasmeškom na obrazu. Štirid-
nevni štop naju je vodil tudi skozi rojstni kraj Jacquesa Wille-
neuva – Bertiville kjer sva prenočila na bregu reke St. Lowren-
ce. Zjutraj sta naju - sicer ne vem zakaj - zelo začudeno gleda-
la sosed in njegov pes. Od tod pa je bil le še majhen skok do
mesta Quebec. Le-tu sva se znašla tri dni pred pričetkom prve-
ga mednarodnega zimskega tabora. Dan pozneje naju je v
YWCA – hotelu mladih žensk katoličank – našel Težak. Tam
smo v luksuznih razmerah (proti spanju v šotoru pri -25 sto- Ali ga prepoznate?
pinj celzija ali manj) prenočevali za 650 sit na noč, kar je bilo
najceneje daleč naokoli. Dan pred pričetkom Jama smo se pri-
javili in se nastanili v enega od sedemdesetih šotorov, ki so bili
postavljeni v nacionalnem parku Plains d'Abraham na juž-
nem robu mesta Quebec.
Po koncu jamboreeja sva se skupaj s skavtoma iz Španije,
Pedrom in Miguelom, z najetim avtomobilom res nabasanim
s prtljago za tri dni odpeljala na 900 km dolgo krožno turo po
provinci Quebec. Ogledali smo si nekaj zanimivih slapov, po-
skusili smo se v hoji s krpljami in okusili še malo kanadskega
mraza ter videli mesto Chicoutimi. Po vrnitvi v mesto Quebec
sva ostala še dan ali dva in se nato odpravila na avtoštop proti
mestu Rock Forest na obisk h Catherine, prijateljici z Jam-a.
Ne boste verjeli, da so kar precej čukasto gledali pri njej doma,
ko sva se (sicer po predhodni najavi po e-pošti) pojavila na
vhodnih vratih. Pri njej sva ostala le eno noč. Ker sva imela še
kar nekaj prostih dni, naju je palec vodil še malo na podeže-
lje. Tako sva dva dni bivakirala ob jezeru Magog, ki meji z
ZDA. Eno noč pa sva prespala tudi v samostanu St. Benuid du
lac pri neverjetno 'faca' menihih. Vsak je dobil svojo skromno
sobico in ključ, ki je odpiral vsa vrata v samostanu. Zvečer sva
bila povabljena na večerjo, ki je bila res okusna. Dobro naspa-
na in posušena sva se okoli poldneva odpravila proti Montrea- Po klancu
lu. Temperatura je ta dan padla 30 pod ničlo, pa še prav nepri-
jetno je pihalo (tako kot večino dni). Potem nama lahko ver-
jamete, da je bilo salamensko mraz (Miha je imel kar malo
bel nos). Vendar sva kljub hladni vojni s kanadskim mrazom
prispela v Montreal. Tu sva ostala še pet dni, ogledala sva si
kar se je pač splačalo (Biodome, Cousteaujevo biosfero, avto-
mobilski salon, …) Počasi a nezadržno se je bližala najina
vrnitev domov. Toda kljub temu sva si uspela privoščiti še prav
posebno poslastico - tapiokin puding! Ki naju je spremljal vse
od Jama.
Prizorišče Snow Jama
6 revija Tabor
AKTUALNO
25. 12. 1999 – 5. 1. 2000 Plaines d'Abraham
Seveda smo se trije Slovenci v tabor naselili takoj, ko so
nam to dovolili, torej na dan samega Božiča, čeprav se je vse
skupaj začelo šele dva dni kasneje. Kot prostovoljci smo sku-
šali biti koristni, vendar smo kmalu omagali zaradi slabe
hrane in hudega mraza. V veliko veselje organizatorjev se je
narava odločila, da dan pred Snow Jamom vendarle pobeli
Quebec, saj bi drugače šlo bolj za Green Jam.
Prvi udeleženci so na taborni prostor prišli dan pred za-
četkom in tu smo prvič opazili pomanjkljivosti v organizaciji.
Miha na 'toplem' Kam koga nastaniti, ali samo za en dan ali kar takoj v njegov
pravi šotor. Nekaterih prostovoljcev niti ni bilo na seznamu
zadolžitev, tako tudi mi trije nismo naslednjih deset dni imeli
kakšnega posebnega dela, kar pa seveda ne pomeni, da smo
se dolgočasili.
Pri tem bi mogoče lahko samo še razložili, kako so na
tem zletu obravnavali prostovoljce. Ni šlo zgolj za tabornike
in skavte, temveč za ljudi vseh sort, vseh znanj in prepričanj,
od katerih nam je morala biti skupna ljubezen do dela z mla-
dimi. Na zletu se je bilo sicer treba držati skavtskih načel in
pravil, vendar se nam ni zdelo, da bi to dovolj poudarjali.
Zimski tabor kanadskih skavtov Aktivnosti je bilo na tem taboru kar nekaj, vse pa so bile
seveda povezane z življenjem v Kanadi, predvsem v provinci
Quebec. Tako so udeleženci lahko videli, kako so nekoč živeli
kanadski Indijanci, saj so jim le-ti postavili pravi mali tabor s
pravimi indijanskimi šotori iz katerih se je kadilo, s pravimi
Indijanci, ki so govorili zgodbe iz preteklosti, s pravo indijan-
sko hrano, ki se jo je dalo poskusit, s pravim indijanskim
orodjem, katerega uporabo so nam prikazali, in podobnim.
Udeleženci so se naučili postaviti iglu in nekakšno snežno
luknjo, v katerih pa potem ni nihče prespal, ker organizator
tega ni dovolil. Naučili so se tudi zakuriti ogenj v snegu (brez
bencina!) in si pripravili obrok.
Športne aktivnosti so vključevale snežni rafting, smuča-
nje, deskanje na snegu, drsanje, odbojko, nogomet, štafetne
igre (vse na snegu).
Niso pa seveda pozabili na kulturne znamenitosti in tako
smo si ogledali mesto z vsemi njegovimi znamenitostmi, šli
smo v mestni muzej, lahko pa smo se prepeljali na drugo
stran reke z znamenitim trajektom. Reka je bila verjetno širša
od celotnega morja, ki ga premoremo Slovenci, in rad bi videl
junaka, ki bi čez njo zalučal kamen.
Miha in Daša na otvoritveni slovesnosti
marec 2000 7
