Revija Gozdovnik 2000 št. 08
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila 
do višine ramen, z glavo pa so se rah-
lo poklonili.
Na vodovem srečanju
Pa na daleč? Spregovorite o tem, kako se danes pozdravljamo taborniki in koliko se
Dve skupini gozdovnikov, ki sta bili
naš pozdrav razlikuje od predvojnih podravov? Kateri izmed opisanih
preveč oddaljeni med sabo, da bi se
pozdravov je tebi najbolj všeč? Izmislite si poseben pozdrav za vaš vod
lahko pozdravljali na te načine (bili
sta na primer na dveh različnih vrho- ali pa uporabite katerega izmed navedenih.
vih ali grebenih), pa sta se pozdravili
tako, da so gozdovniki posadili klo- pa so gozdovniki odklanjali dvigova- Literatura:
buk na palico, palico pa dvignili v zrak. nja in pozdrave zastave. Po njihovem (1939) Kaj zna skavt III. reda. Pri-
Tako so se pozdravljali v dvajsetih le- mnenju so zastave namenjene za slav- ročnik za skavte pripravnike.
tih, v tridesetih pa ne več, saj takrat - ja in za predstavitev v tujini, ne sodijo Mira Grašič, Marjan Matjašič
kot smo ugotovili v prejšnji številki - pa v gozdno samoto in tišino taborne- (1990): Skavti in gozdovniki na Slo-
klobuk ni bil več del njihove unifor- ga življenja. venskem. Maribor.
me.
Špela
Podaj mi svojo levo roko Ilustriral Šeki
Tako kot se med seboj ti-
kamo taborniki, so se ti-
kali tudi skavti. Morda
pa ne veš, da so se pred-
vojni skavti rokovali le z
levico, kar pomeni, da
gre pozdrav od srca do
srca. Ta način rokovanja
še zdaleč ni izumrl, mar-
sikje ga še vedno upo-
rabljajo, zato ne bodi
presenečen, če boš sre-
čal skavta, ki se bo hotel
s tabo rokovati z levico -
z njim ni prav nič naro-
be!
V nasprotju s skavti pa so
se predvojni gozdovniki
rokovali z desnico, tako
kot se rokujejo tudi dru-
gi ljudje - in kot se ro-
kujemo tudi taborniki.
Pozdrav zastavi
Pred sestankom in po njem so skavti
pozdravili državno zastavo, in sicer
tako, da so, stoječ v vrsti, na povelje
»Mirno!« dvignili desnico v skavtski
pozdrav in obrnili glave v stran proti GOJZAR: Letošnje taborjenje ti bo še prav posebej ostalo v NOŽ: Pomlad te je malo uspavala, kajne? Brez skrbi, kmalu
zastavi. Na isto povelje so potem zo- spominu. Tebi res ne bo treba reševati testa v tej številki boš imel/a toliko energije, da ne boš vedel/a kam z njo.
pet spustili roko. Drugače kot skavti Gozdovnika, kajti vedel/a boš, da je to tisto pravo. Namig: porabi jo pri tabornikih.
ZGODBA O ... ANI FRANK
Tokrat vam v branje in v premislek ponujamo odlomek iz dnevnika Ane Frank, trinajstletnega dekleta, ki se je moralo med
vojno skrivati v nekem tesnem stanovanju v Amsterdamu na Nizozemskem. Več kot dve leti ni smela zapustiti štirih sten tega
stanovanja, in to samo zato, ker je bila Judinja. Ves čas je pisala dnevnik, in sicer v obliki pisem namišljeni prijateljici Kitty.
Ana je na začetku svojega dnevnika zapisala:
Lepi časi so se končali v maju 1940. Naj-
prej je prišla vojna, nato kapitulacija,
nemški vdor, potem pa so se začele za
nas Žide stiske in težave. Protižidovske
postave so si sledile druga za drugo.
Židje morajo nositi židovsko zvezdo!
Židje morajo oddati svoja kolesa! Židje
se ne smejo voziti s tramvajem! Židje
ne smejo na avto! Židje smejo nakupo-
vati samo od treh do petih, in to samo
v prodajalnah z napisom »židovska
prodajalna«! Po osmih zvečer Židje ne
smejo biti več na cesti, prav tako ne
smejo na svoje vrtove ali na vrtove svo-
jih znancev! Židje ne smejo zahajati ne
v gledališča ne v kinematografe ne v
javne lokale! Židje ne smejo gojiti špor-
ta na prostem, ne smejo torej ne v ko-
pališča ne na igrišča tenisa, hokeja itd.!
Židje se smejo šolati le v javnih židov-
skih šolah!
Takrat Ani in njeni družini še ni bilo treba bežati. Do leta 1942 je živela dokaj normalno, pač glede na
razmere. V sredo, 8. julija 1942, pa je zapisala:
Draga Kitty,
od nedelje zjutraj do danes se mi zdi, da so minila cela leta. Kaj vse se je dogodilo! Človek bi mislil, da se je svet postavil
na glavo. Toda Kitty, saj vidiš, da sem še živa, in to je, kakor pravi oče, glavno.
Da, res, še vedno živim, toda ne vprašuj, ne kje ne kako. Mislim, da me danes sploh ne razumeš, zato naj ti povem, kaj se
je zgodilo v nedeljo popoldne.
Ob treh (Harry je pravkar odšel in rekel, da se kasneje spet vrne) je nekdo pozvonil. Jaz nisem slišala, ker sem bila na
varandi. Zleknjena na ležalnem stolu sem brala in se sončila. Kmalu nato se je pojavila pri kuhinjskih vratih Margot. Bila
je zelo razburjena. »Esesovski poziv za očeta,« je zašepetala, »in mama je šla h gospodu Van Daanu.« (Van Daan je naš
dobri prijatelj, pomočnik mojega očeta pri podjetju.) Neznansko sem se prestrašila. Dobro vemo, kaj pomeni poziv. V
duhu sem že videla koncentracijska taborišča in celice smrti. Naj bi pustili očetu, da gre? »Seveda se ne bo javil,« mi je
pojasnila Margot, medtem ko sva čakali, da se mama vrne.
»Mama se je šla posvetovat k Van Daanovim, ali ne bi kazalo preseliti se v naše skrivališče. Ker pridejo Van Daamovi z
