Revija Tabor 2002/4
Prebujanje 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
44 RAZVEDRILO
TRENUTKI
Potovanja do roba
Potovanja. Vsak teden od doma do doma.
Potovanja. Vsako leto v tuje, obljubljene dežele.
Potovanja. V sončne objeme na zelenilo travnikov.
Potovanja. Tja gor pod oblake, kjer se duša dotika roba neba.
Potovanja. Vsak trenutek v neslutene višine in širine.
Potovanja. V minute, včasih dolge ure vpijoče tišine.
Potovanja. V sanje, ki poglabljajo moj svet.
Potovanja. V neodkrita prostranstva ljubljene duše.
Potovanja. Vase. Prostore, ki si jih večkrat ne želim poznati.
Potovanja. Po kilometrih filmov na platnih.
Potovanja. Na popoldanske čajčke k prijateljicam.
Potovanja. Po jutranji tržnici svežih sadov narave.
Potovanja. V sobane žalosti, kjer odmevajo kriki srca.
Potovanja. Pogledov, ki se lovijo s sencami obzorja.
Potovanja. Taka in drugačna.
Potovanja. Me presenečajo.
Potovanja. Me napolnjujejo.
Potovanja. Me izpolnjujejo.
Potovanja. Me včasih vržejo iz tira.
Potovanja. Me odkrivajo.
Potovanja. Me izzivajo.
Potovanja. Mar ni to vsak trenutek, ki mu posvetiš svojo pozornost?
Potovanje: trenutek, ko slišiš samega sebe, ko imaš čas ustaviti se in čutiti svoje meje.
Lrga
RAZVEDRILO april 45
JEŽKOV KOTIČEK
Bilo je, kakor da bi med prsti držal
sam nič "Lahko bi dejali, da je to zgodba o ljubezni. Ampak ko bi
bila samo to, je ne bi bilo vredno pripovedovati. Vanjo so
vpletena hrepenenja in bolečine, za katere natanko vemo,
kakšna so, vendar nimajo pravega imena, s katerim bi jih
izrazili. Vsekakor to ime ni ljubezen."
Zaplujmo tokrat v drugačne vode. Prepustimo se užitkom
in veter naj se upre v naša jadra, ki so tokrat stkana iz najbolj-
še, najtanjše, najfinejše svile. Nisem strokovnjak za to že od
nekdaj cenjeno in strast vzbujajoče blago. Tudi sam avtor
Alessandro Baricco (prepričan sem) to ni, zato ne pričakujte
dolgovezenja o pridelavi žlahtnega "niča". Je zgolj, in ravno
to me je kar dvakrat dobesedno privezalo k tej knjigi, prepro-
sta kratka zgodba o nitih življenja, ljubezni in hrepenenja ne-
kega Herveja Joncoura. "Klasično, stokrat izpeto, kakorkoli že
obrnemo," boste rekli. Ne prenaglimo se, kajti prepričan sem,
da si sploh ne predstavljate tegob ne radosti ljudi, ki kupujejo
in prodajajo sviloprejke.
Piše se leto 1861. Majhnemu mestecu nekje na jugu Fran-
cije pravijo Lavilledieu. Kolikor težje za izgovorjavo, toliko
bolj primerno za občutljivo svilarsko obrt, ki se je po prihodu
posebneža Baldabioua tako razmahnila. Mestece je spokojno
dihalo s svilo, zato je bil udarec, ko je bolezen uničila svilo-
prejke daleč naokoli, toliko hujši. Tedaj se zgodba našega
zaupanja vrednega možakarja Herveja, ki ga someščani poš-
ljejo po zdrava jajčeca sviloprejk v deželo vzhajajočega sonca,
pravzaprav šele začne. Kod vse je hodil, saj niti ni tako po-
membno, si preberite sami. Naj vam namignem, da je za
usodni zaplet - tako kot nič kolikokrat v zgodovini doslej - po-
skrbela ženska. Moški vladajo svetu, a ženske moškim. Tako
pravijo. Zato se tudi zgodi, vendar čisto drugačen konec. Spet
ženska, tokrat tista »prava«.Vendar tako kot znajo samo tiste,
ki resnično ljubijo.
Vedno se sprašujem, kakšno mnenje o knjigi vam s svoji-
Jež svetuje, vi preberete:
mi utrinki ustvarim. Tolaži in veseli me hkrati, da tudi danes
Alessandro Baricco, Svila tukaj ni pravega in napačnega. Danes pišem samo zaradi
Svile
Svile, ki je zlepa ne izpustiš iz rok.
