Revija Tabor 2003/11
Čakanje na spremembe 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
44 RAZVEDRILO
Kako? Zakaj? Pa kdo sploh? Te poljublja od zno- razporedila, nato pa se je sprožilo. bi nič vedeli, kaj? Jaz sem milijonkrat večja
traj. Te boža ne samo od zunaj. Da te vonj nje- "Gospod Bog je naredil vse stvari, kajne?" od njih, Gospod Bog pa je milijonkrat večji od
gove, njene kože ne vzdrami. In da te preplavi Nobenega smisla ne bi imelo reči, da tega mene, kako naj torej vem, kaj počenja Gospod
neskončna radost, neizmerno zadovoljstvo in da pravzaprav ne vem. Rekel sem "da". Bog?"
se predaš popolnosti. "Tudi nesnago in zvezde in živali in ljudi in Za hip je pomolčala. Pozneje sem pomislil, da
Ana je že našla odgovor. Le za pokušino spet tu- drevesa in sploh vse, in pupke?" Pupki so bili se je tisti trenutek zadnjikrat ozrla na otroš-
kaj, sicer pa še vedno toplo predlagam, a se ene- tista majčkena bitja, ki sva jih opazovala pod tvo. Potem je nadaljevala: "Fynn, Gospod Bog
ga teh krasnih jesenskih dni zapodiš na blazine s mikroskopom. nas ne ljubi." Obotavljala se je. "Ne ljubi nas
prijetno knjigo v roki - Gospod Bog, tukaj Ana. Rekel sem:"Da, vse to je naredil." zares, veš, samo ljudje lahko ljubijo. Jaz lju-
Nisem vam še povedal, na kakšen način je Ana Pritrdilno je prikimala:"Nas Gospod Bog v re- bim Škilca, ampak Škilec mene ne ljubi. Lju-
reševala probleme, kajne? Če se je Ana spopa- snici ljubi?" bim pupke, ampak oni mene ne ljubijo. Ljubim
dala s položajem, ki ni bil lahko rešljiv, je preo- "Prav gotovo," sem rekel. "Gospod Bog ljubi tebe, Fynn, ti pa me ljubiš, kajneda?"
stalo samo eno - da si se slekel. In tako vsako stvar." Tesneje sem jo objel.
sva bila v postelji, cestna svetilka je os- "O," je rekla. "Že prav, zakaj pa potem pusti, "Ljubiš me, ker si človek. Jaz v resnici ljubim
vetljevala sobo, Ana si je glavo pod- da se stvari poškodujejo in umrejo?" Glas ji je Gospoda Boga ampak on mene ne ljubi."
pirala z dlanmi, s komolci pa se je zvenel, kakor da bi čutila, kako je izdala nekaj Zvenelo je kakor mrliški zvon. "O za vraga,"
krepko naslanjala na moje svetega in zaupnega, vendar je o tem vpraša- sem pomislil. "Le zakaj se mora to dogajati
prsi. Čakal sem. Tako je bla- nju premišljala in ga je torej morala izreči. ljudem? Zdaj je izgubila vse." Ali motil sem se.
govolila ostati kak- "Ne vem," sem odvrnil. "Zelo veliko stvari je, Z obema nogama je že trdno stala na nasled-
šnih deset minut, ki jih o Gospodu Bogu ne vemo." njem kamnu v plitvi vodi.
da si je svoje "Dobro torej," je nadaljevala, "če o Gospodu "Ne," je nadaljevala, "ne, ne ljubi me, ne tako,
razpra-vlja- Bogu veliko stvari ne vemo, kako potem kakor me ti, to je drugače, to je milijonkrat
nje pra- vemo, da nas ljubi?" večje."
vilno Lahko sem videl, da bo do tega enkrat prišlo, (...)
vendar hvala bogu na svoje vprašanje ni pri- "Fynn, ti znaš ljubiti bolje kakor vsi ljudje na
čakovala odgovora, v naglici je namreč na- svetu, in jaz prav tako, kaj praviš? Ampak
daljevala: "Tiste pupke bi lahko imela Gospod Bog je drugačen. Vidiš, Fynn, ljudje
tako rada, da bi me bilo lahko ljubijo samo zunaj in lahko poljubljajo
konec, ampak samo zunaj, Gospod Bog pa te lahko ljubi prav
oni ne od znotraj, v tem je razlika. Gospod Bog ni tak
kakor mi; mi smo Gospodu Bogu majčkeno
podobni, ampak še ne kaj do-
sti."
Lrga
TRENUTKI LJUBITI OD ZNOTRAJ
RAZVEDRILO november 45
JEŽKOV KOTIČEK
Na strehi sveta
Najpogosteje me najdejo knjige, ki v svojih nedrih skrivajo slikovite zapise o ljudeh, ki
živijo še malce dlje od konca sveta, dihajo čisto drugačna življenja in verjamejo v bogove,
ki z našimi niso niti v daljnem sorodu. Ko dodamo še ščepec doživetih vtisov narave -
najraje kakšnih najvišjih gora - je zame knjiga za čas pred spanjem skoraj popolna.
Ne trdim, da je knjiga, ki vam jo predstavljam v nasled-
njih vrsticah, najboljši, najmikavnejši in najbolj posrečen
primerek v uvodu opisane vrste. Gotovo pa ustreza tem zahte-
vam in pritegne pozornost. Vsaj mojo je!
Naj na začetku opozorim, da Sedem let v Tibetu ni
zgodba napisana po nekem filmu, v katerem je igral ne-vem-
kateri Brad Pitt, temveč resnična zgodba Heinricha Harrerja,
ki je s svojim tovarišem preko najvišje ležečih gorskih prela-
zov zbežal v svobodo. Svoje prigode je natančno in obsežno
popisal v pričujoči knjigi, bojda pa je nato res nastal še film.
Heinrich Harrre je bil mlad, perspektiven plezalec, ki ga
ob zori druge svetovne morije povabijo med udeležence
nemške gorniške odprave na Nanga Parbat. Pred njihovim
povratkom v Evropo izbruhne vojna, ki jim prekriža načrte
srečne vrnitve in da povod avtorjevi epopeji. Njegov nemiren,
a zdrav duh v zdravem telesu, prežet z uporno in vztrajno vo-
ljo, mu ne da, da bi pričakal konec vojne kot interniranec v
indijskem taborišču. Z nekaj tovariši kani zbežati in začne se
prava mala zimsko-gorska odisejada. Cilj? Svoboda.
Če je narava na trnovi poti storila vse, da bi pobegla ujet-
nika odvrnila od njunih namer, bi česa takega ne pričakovali
od ljudi. Toda - kakor pravi spremna beseda - Tibet ne mara
tujcev. Oblasti in tudi večina ljudi, ki sta jih srečala, bi storila
vse, da bi ju čimprej vrnili bodisi čez mejo v Nepal bodisi na-
zaj v Indijo. Ko po epskih dogodivščinah dosežeta "prepove-
dano mesto" Lhaso, se stvari zasukajo drugače.
Zgodba je berljiva, predvsem pa vseskozi dovolj napeta in
poučna. Kot neučakanemu bralcu se mi je včasih zazdelo, da
mestoma teče malenkost prepočasi, slog pa je malce…pred-
vsem pa stvar okusa. Presodite sami, priporočam! Naslednjič
pa k resnejšim temam.
Jež svetuje, vi preberete: Še modrost - tibetanska seveda: "Treba se je naučiti biti
Heinrich Harrer, Sedem let v Tibetu potrpežljiv in si dati dosti časa, zakaj človek tako prej pride
na cilj."
