Revija Tabor 2018/11
Pometi pred svojim pragom 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
30 / INTERVJU Besedilo: Maja Kramar, foto: arhiv intervjuvanca
Vztrajati pri
spremembah
življenja Nara Petrovič
Za prve posebnež, "ekstravagantnež" in čudak, spet za druge ideja, navdih, mogoče upanje, da se da.
S temi in še mnogimi drugimi besedami bi lahko opisali Naro Petroviča, ki pravi, da se je važno odzvati
na pobude življenja in vztrajati. Ni dovolj, da čakamo na direktive od zgoraj, da čakamo na čredne,
družbene spremembe. Nara je primer tega, da vzgajamo z zgledom, spreminjamo z dejanji in
vztrajanjem. Pogovarjala sva se o njegovih življenjskih odločitvah, o tem, kaj lahko spremeni slehernik
že danes, o okoljski problematiki in rešitvah zanjo.
Spoznali smo se na delavnici Zero waste, na Taborniški na razpotjih nas vrtinci včasih zanesejo levo, včasih
akademiji, kjer si marsikaterega udeleženca navdušil oz. desno ... Včasih pa nas nekaj tako "prepriča", da na
malo "šokiral" s svojim načinom življenja. Si ves čas bos, vso silo plavamo tja, a zaman. Nazadnje ugotovimo,
živiš v skupnosti, kakaš sede, namesto zobne krtačke da si tja sploh nismo želeli.
uporabljaš lesene palčke itn. Kaj te je prepričalo v tak Vsa skrivnost moje "drugačnosti" je aktivno odzivanje
način življenja in kako poteka življenje v skupnosti? na vabila. V življenju se ravnam tako, da prisluhnem
"Prepričalo" se mi ne zdi ustrezna beseda. Ne vsaki pobudi in se nanjo hitro odzovem, tudi če je po
verjamem, da nas kar koli lahko zares prepriča. V živ- splošnih merilih še tako čudna.
ljenju se pretakamo skozi take in drugačne "cevi", Imel sem srečo, da sem živel v Hare Krišna skup-
INTERVJU // aktualno 31
AKTUALNO
nosti, kjer so mnoga pravila bivanja radikalna, da ne
Tudi pri razumevanju življenja v skupnosti
rečem ekstremna. Tam smo veliko sedeli na tleh in
je podobno: dosti predsodkov in malo
tako tudi jedli vse obroke (najraje s prsti, ne z žlico),
resničnega razumevanja. Ljudje včasih
vstajali smo ob štirih, veliko meditirali, čepeli na stra-
direktno vprašajo: "A vi ste komuna?"
nišču, si zadnjico umivali (nobenega WC papirja!) itn.
Pa rečemo: "Ne. Smo skupnost."
Ko sem se iz Hare Krišna skupnosti umaknil, so
Komuna je, seveda, prav tako skupnost,
me navade širše družbe dobesedno zbodle v oči. Masa
a v komuni si ljudje delijo prav vse. Mi
stolov in miz, sedenje na stranišču, zobne ščetke ...
nismo tako radikalna oblika skupnosti,
Vse to je bilo samoumevno in okolje je tudi od mene
zato se ljudje seveda sprašujejo, kako potem
pričakovalo, da bom sprejel vse utečene navade, ne
živimo skupaj in kako se razlikujemo od
da bi kaj rekel. Pa nisem!
ostalih lokalnih in podobnih skupnosti
Vprašal sem se, ali res mora biti tako? V iskanju
v širši družbi.
odgovora sem si pomagal z vsemi viri, ki sem jih našel.
Organizirani smo kot zadruga in kot člani
Tako je tudi nastala moja knjiga Človek: navodila za
zadruge smo solastniki vseh nepremičnin.
uporabo. Ko sem pisal knjigo, sem si rekel:
V sobivanju se veliko družimo, delamo
stvari skupaj, si organiziramo vsak teden
Pisal bom le o stvareh, ki jih bom tudi tako, da kaj postorimo in da je tudi
živel. dovolj prostega časa. Dnevi so zelo polni,
Bosonogost je nekaj, ob kar se ljudje naj dinamični, veliko se smejimo!
hitreje spotaknejo. Tudi ko ljudem rečem,
da sem poglobljeno proučil anatomijo Bil si pri začetkih projekta Očistimo Slovenijo. Kakšno
stopala in razvoj čevljev skozi stoletja, je stanje v Sloveniji glede odpadkov, se stanje kaj
vključno z vsemi njihovimi vplivi (dobrimi izboljšuje oz. slabša?
in slabimi) – česar nihče od mojih sogovo Ko smo čistili Slovenijo prvič (leta 2010), je bilo
rnikov ni naredil – še vedno ne verjamejo, stanje v naravi res slabo (50.000 ali več divjih odla-
da je moja odločitev racionalna. Tudi ko gališč). Danes je marsikje mnogo bolje, a ne povsod.
navedem res, res vrhunske znanstvene Vendar ni problem le dediščina preteklosti. Glavnina
argumente, podkrepljene z izkušnjami sedanjih problemov je sedanja. Količina odpadkov,
tisočih ljudi, so še vedno zadržani in si ki jih ustvarimo, se neizogibno povečuje, ker mora
ne upajo narediti spremembe v svojem vse rasti in s tem raste tudi količina vseh odpadnih
življenju. snovi. Dokler je "več" absolutno najvišja vrednota, ni
Moral sem skozi obilo negativnih odzivov, možnosti, da bi se odpadki resnično zmanjšali. Lahko
da sem se utrdil v svoji razumski jih predelujemo, prestavljamo sem ter tja, sežigamo,
drugačnosti. Moja pristnost je rezultat pometamo pod preprogo, a s tem se samo izogibamo
tega, da se nisem uklonil nerazumnemu korenskemu problemu zapovedane rasti.
družbenemu pritisku. Zdaj me ljudje
zaradi tega spoštujejo.
Doslej sem bos potoval že v 43 državah,
srečeval sem se s predsedniki, poslanci,
moderiral sem okrogle mize, izobraževal
ljudi iz več kot 100 držav, splezal na več
vrhov, pretekel tisoče kilometrov (tudi
po snegu).
Dokler ljudje menijo, da je to čudaško,
bodo ostali zaprti in nepripravljeni kaj
spremeniti v svojem življenju.
Zato sem na začetku dejal, da je "prepričalo"
težka beseda, ker je od nas odvisno, kaj
sploh spustimo k sebi. Prepričamo se
v bistvu sami.
